nedelja, 21. januar 2018

Monti Ciaurlec in Valinis

Prosinec , sobota 20.1.2018

Lansko poletje je bilo vroče, zato sem nekaj tur prestavil na kasneje, kasneje je skoraj ves mesec deževalo in še kasneje je presenetljivo zgodaj visoke vršace pobelil sneg. Zato sva zaradi vročine, dežja in snega nekaj tur naredila oktobra in novembra, jih nekaj prestavila vsaj do prihodnjega, to je letošnjega poletja in na seznam želja, na katerem začetku piše "Nekoč", dodala nekaj novih. Današnji potep je eden od dodanih in je eden tistih, ki je bil presenetljivo hitro udejanjen, saj običajno med idejo in izvedbo preteče mnogo časa, včasih merjenega tudi v letih.

Leto se je pričelo s precej neposrečenim vremenom ob koncih tedna, saj oblakov sivini in vlagi ni bilo videti ne konca ne kraja, zato sem težko pričakoval dan, ko bo sonce zmoglo oblake.

Vremenske napovedi so obetale, zato sva se odpravila daleč in odpotovala v kraje, kjer sva opravila zadnjo turo v predzadnjem dnevu minulega leta. Ker je krožna tura prek Valinisa sorazmerno kratka, merjeno s časom in višinskimi metri, sem v potep vključil še Ciaurlec, na katerega se običajno odpravijo iz drugega izhodišča.

Na pot sva stopila, ko je ura v zvoniku, pod katerim sva pustila vozilo, odbila osmo.



Zložen začetek mi je bil po godu in ker tudi princeski ni bilo do hitenja, je prva ura vzpona minila v znamenju prebujanja in ogrevanja. V tem času sva stopila iz sence na sonce, tam prestavila v prestavo ali dve višje in ujela tempo, kakršnega sva vajena. Po lepo speljani mulatjeri sva nizala okljuke do prelomnice, kjer sva uzrla vrh Valinisa pred nama in zavetišče enakega imena nedaleč vstran. Stopila sva do njega, si ogledala notranjost, potem pa nadaljevala potep. Če sva bila na začetku vzpona v senci, kjer nama ni bilo hladno in višje na soncu, ki naju je prijetno grelo, naju je med zavetiščem in travniki pod vrhom Ciaurleca zeblo, saj je pot vodila v senci sicer golega gozda, kamor sončni žarki niso zmogli. Da sva ta del poti prehodila hitreje, se razume samo po sebi.







Blizu vrha sva šla mimo čudovite breze, katere se tudi Belokranjci ne bi branili in tik pod njim prek takih trav, da bi najraje legel nanje in nadoknadil tisto, kar ti radi zgodnjega bujenja primanjkuje. Nekaj mesecev kasneje bi se to drugo zlahka zgodilo, danes pač ne in kmalu po tem, ko sva bila mimo breze in prek čudovitih zlatih trav, sva stala na vrhu. Skalnat vršiček, komaj nekaj višji od okolice, je ponujal nekaj malega razgledov na tiste strani, kjer gozd ni bil pregost. Prijetno toplo vreme in udobno sedišče sta poskrbela, da se nama ni nikamor mudilo, zato sva si dolgo časa privezovala dušo, preden sva nadaljevala s potjo.





Do zavetišča sva se vrnila po isti poti, drugače ni šlo, in tam na razpotju, kjer sva nekaj ur pred tem prišla iz doline, zavila v drugo smer in pričela z vzponom na Valinis. 




Hoja po travnatem grebenu je bila povsem druga pesem, kot tista prej po gozdu, in po svoje mi je bilo kar žal, da je vzpon pri kraju, ko sva prišla do križa na vrhu. Razgledi so bili čudoviti in so segli vse do morja, katerega zjutraj zaradi mrča ni bilo videti.





Rahel vetrc ne bi bil moteč, če ne bi bil tako hladen, bilo je, kot da naju opominja, da smo sredi zime. S tega vrha se nama ni bilo potrebno vračati po isti poti, saj sva nadaljevala po grebenu naprej in sestopila po drugi strani. Če sva vse do vrh Valinisa hodila po poti CAI 819, sva sestop opravila po poti, označeni z markacijami modro rumene barve. Razgledna pot naju je pripeljala do zaselka Gilia, kjer sva na njegovem koncu poiskala neoznačeno stezo in se po njej vrnila do avta.






Čeravno sta hriba nizka, vsak meri tisoč in sto metrov v višino, sva tekom celotne ture morala opraviti dober kilometer vzpona in prehoditi približno šestnajst kilometrov poti, kar zagotovo upraviči dolgo pot do izhodišča. 

Če drži, da je tam, kjer je volja, tudi pot, potem me čaka še veliko hoje, saj je volje obilo in poti potemtakem tudi.

=> fotografije Monti Ciaurlec in Valinis

2 komentarja: