Včasih se ti tura, na kateri marsikaj ne gre po načrtih, bolj vtisne v spomin kot tista, kjer gre vse kot po maslu. Današnja je ena teh ...
Pri zapornici ni bilo več snega, zato sem smuči pripel na nahrbtnik in vzel pot pod noge. Dvesto metrov višje sem moral nesti smuči, da sem prišel do strnjene snežne odeje, potem pa sem jih snel še enkrat blizu Dola pod Plazmi, saj je bilo kopnega v gozdu preveč. Navkljub temu, da sem se od avta odpravil ob šestih, je bilo zelo toplo in tudi višje ni bilo nič bolje. Ko sem imel samo še ovinek ali dva do planine v Plazeh, presenečen za seboj zaslišim nek glas. Ko se ozrem nazaj, vidim, da me zasleduje velik divji petelin. Pustim mu, da pride čisto blizu in pripravim fotoaparat, prepričan, da bo zdaj zdaj pobegnil. Petelin pa prične z ljubkim oglašanjem plesati okoli mene. Kakih deset minut sva bila skupaj, potem pa sem nadaljeval s potjo. Njemu kot da ni bilo dovolj, saj mi je sledil še nadaljnjih dvajset minut, preden sva se poslovila. Čudovito srečanje !
Ko sem nad planino zavil strmo v gozd, je bil sneg že tako premočen, da se je plazil pod smučmi in ker stare smučine nisem našel, sem šel po svoje. Višje sem našel sledi smučine, zavojev, ki so jih naredili navzdol in si z njimi pomagal, da sem se vzpenjal v pravo smer. Ko sem prišel iz gozda, se mi je začelo udirati pod smučmi, saj je bil sneg gnil in se je ponekod vrhnja plast, debela za ped ali dve, kar odpeljala izpod smuči. Ker sem do tod potreboval več časa, kot sem mislil, da ga bom, saj sem se spodaj precej lovil po gozdu in ker so bile snežne razmere slabe, sem Čisti vrh odmislil in se odločil, da sledim dolinici pred menoj, ki je bila manj osončena. Ko pridem okoli enega od številnih robov, slišim lomljenje suhih vej in ko pogledam navzgor, vidim, kako se veje košate smreke zibljejo, kot da bi pihal močan veter. Zamišljen, kot sem bil, nadaljujem navzgor, ne da bi pomislil, kaj bi to lahko bilo. Pod smreko vidim suhe, poležane trave, kotanjo podobno brlogu in korak ali dva naprej tik pred smučmi ugledam stopinje. Sveže stopinje, ki vodijo prek čistine v gostejši gozd. Ker sem vedel, da pred menoj ni nikogar, sem mi je kar zdelo, kaj bi to lahko bilo, a o tem nisem želel razmišljati. Podvizal sem se do roba, do škrbine med Veliko Tičarico in Čistim vrhom, kjer sem pogledal v Trebiški dol in si tam na razglednem mestu pripravil počivališče. Zemljevid mi je razodel, da počivam pod Šnito.
Smuka do ravnine na planini je bila južnemu snegu navkljub prijetna, po cesti in skozi gozd malce manj, prečka pod Špičjem je bila trša in je šlo fajn, kar je ostalo poti skozi gozd do ceste pa sem šel peš, ker je bilo že preveč kamenja in vej na smučini. Potem pa še nekaj zavojev po cesti, smuči na nahrbtnik in nazaj do avta. Nekaj malega pred zapornico sem srečal domačina, ki mi je dejal, da se okoli planine potepa medved. Sumijo, da gre za starejšo medvedko, za katero so mislili, da jo bo zaradi starosti pobrala zima. Če sem bil petelina vesel vsaj toliko, kot on mene, si zaradi tega, da sva se z medvedom zgrešila, nisem kaj dosti belil las.
Po turi sem se ustavil v Zadnjici na kosilu, Justi in Vinko hvala, potem pa odpotoval domov. Med ovinkarjenjem na Vršič sem se razgledoval po vrheh nad Zadnjo Trento in se ob poslušanju rezijanske glasbe domislil, kam se bova prihodnjega dne odpravila s princesko.
=> fotografije Smučarski potep nad planino v Plazeh
Ni komentarjev:
Objavite komentar