Monti Flagjel, Cuel dai Poz in Cuar

Mali traven , sobota 14.4.2018

Dolgo sem te čakal, potrpežljivo, saj sem vedel, da prideš. Še vedno si prišel. Dan, ko se življenje piše z veliko začetnico in ko v samo bit svojega bitja čutiš, kako je lahko življenje lepo. Nisi vedno tak, dan, saj znaš pokazati tudi svojo temno plat in takrat življenje ni prijetno. Zato je toliko lepše, kadar si tak, kot si bil danes. 

Do izhodišča na prelazu Val Tochel sem se pripeljal iz Forgarie, saj mi je pot iz te strani ljubša, kot ona iz Avasinisa. Tudi planota pod Pratom (l'altopiano del monte Prat) mi je zelo všeč, saj nudi imeniten razgled na vse tri hribe; ko se zjutraj pelješ na izhodišče, vidiš vse, kar si se namenil prehoditi in ko se vračaš, ob zadnjem pogledu na vrhe, podoživiš pravkar prehojeno pot. Že dolgo se odpravljam na planoto pozimi, ko je pokrita s snegom in letos sem zamudil imenitno priložnost, saj je bila zima radodarna s snegom.

Tokrat s princesko nisva hitela,  zato sva pot pod noge vzela nekaj minut po pol deseti. S ceste, ki vodi na Cuel di Forchia, sva po nekaj korakih zavila levo v gozd in po zložni stezi stopila proti najinemu hribu. Mehka, ponekod blatna pot je dajala vedeti, da ni dolgo tega, kar je tod še ležal sneg. Nekaj višje naju je ozka pot vodila po kar izpostavljenem svetu, saj je bil gozd pod njo skoraj prepaden, a vajenima tudi česa hujšega, nama ni predstavljala težav. Ko sva prišla iz gozda, naju je pričakal strm travnat svet, kjer je bila hoja naporna, zato sva se držala smeri, ki so jo nama kazale redke obledele markacije. Že tako je bila pot težko sledljiva, če pa sva naredila nekaj korakov po svoje, je bilo samo še slabše. To je, napornejše. Sonce je vse bolj kazalo svojo moč in prav vesel sem bil vetra, ki je pričel prijetno pihljati na grebenu. Ko sem se ozrl desno proti Cuarju in levo proti Flagjelu ni bilo nikjer nikogar, kar me je presenetilo, saj je bil dan tak, kakršnega si lahko samo želiš.

Povzpela sva se na bližnji Cuel dai Poz in glej ga zlomka ... čakal naju je kar konkreten spust, preden sva lahko nadaljevala vzpon proti Flagjelu. Dol je šlo hitro in enostavno, kako bo nazaj, pa sem si rekel "o tem, potem".  Spodaj sva stopila na udobno mulatjero, ki je bila na izpostavljenem mestu celo zavarovana z jeklenico, višje pa naju je možic usmeril v gozd, skozi katerega sva hitro zmogla do ogromnega križa na vrhu. Pravzaprav tik pod. Počitek sva si privoščila nekaj višje, vrh hriba, kjer sva si na sončnem kotičku dolgo privezovala dušo. Ko sem se razgledoval, sem sledil Tilmentu proti morju, katerega se je navkljub rahlemu mrču dalo videti, na ostalih treh straneh neba pa so se pod sinje modrim nebom bleščale s snegom odete gore.

Med sestopom sva nekaj nižje srečala dve dekleti, kateri sem kot običajno, kadar sem v tistih krajih, pozdravil z "Bon di" ! In ena odvrne: "Dober dan, turbo in princeska."  Beseda je dala besedo in klepet se je raztegnil na slabo uro. No, dobre pol ga je zagotovo bilo. Odkar obstaja svetovni splet, je svet res majhen, ni kaj. Če bi ne bili v gorah in bi sedeli za mizo ob vrčku pijače, sem prepričan, da bi prijeten klepet trajal več ur. Ko smo se poslovili, smo se odpravili naprej, vsak v svojo smer. Tisto "o tem, potem" se je izkazalo za mačji kašelj, naprej na Cuar pa nama tudi ni bilo hudega. Pod vrhom sva v gozdu morala tudi nekaj malega po snegu in kmalu sem pozvonil na vrhu. Včasih mi zvonec na tem ali onem vrhu ni kaj dosti pomenil, odkar življenje teče drugače, kot sem nekoč upal da bo, pa rad pozvonim za vse, ki so mi blizu, naj so še tu, ali so že odšli ... Krajši počitek sva si privoščila malce naprej, pri Marijinem kipcu, tudi zaradi spominov na potep, ki je bil tod nekoč.

Potem pa naju je čakala samo še pot navzdol, ki sem jo tako kot navzgor, opravil v kratkih rokavih. Prvič letos. Do sedla Cuel di Forchia sva zmogla hitro, saj je bila pot strma, si tam na kratko oddahnila, potem pa kar po cesti stopila nazaj do avta. Ovinek ali dva pred izhodiščem sta naju v avtu dohiteli oni dve, s katerima sva se srečala zgoraj, pozdravu je sledil klepet in spet je preteklo nekaj časa, da smo si povedali, kar si zgoraj še nismo. In bi si še kaj, če bi čas dopuščal. Ker sva bila s princesko povsem blizu avta, sva se povabilu za vožnjo zahvalila in kmalu po tem, ko smo se poslovili, tudi midva odpotovala domov. 

Nekaj minulih potepov v krajih tod okoli sem končal ob takem času, da je bila zadruga v Ukvah zaprta, ko sem se peljal mimo, tokrat pa sva tja prispela ob pravem času. Ker zadrugo prenavljajo, je odprt samo majhen prostorček, kjer je ponudba skromnejša, kot je bila, a sem vseeno dobil prav vse, kar sem se namenil kupiti. Domov sva se vrnila zvečer, čeravno je bilo zunaj še povsem svetlo. Ko se je zmračilo, sva ždela na kavču, kjer je princeska trdno zaspala, jaz pa sem podoživljal čudovit potep ob gledanju še svežih fotografij. Prekrasen dan je bil, ni kaj.

=> fotografije Monti Flagjel, Cuel dai Poz in Cuar