ponedeljek, 09. april 2018

Preber - turni smuk

Mali traven , petek 6.4.2018

Da prideš do izhodišča in nazaj, moraš imeti dve vinjeti in dvakrat plačati dva predora, če želiš po najkrajši in najhitrejši poti. Zato sem zdoma odpotoval z dvema denarnicama, z dvema vrstama denarja, papirnatim in kovinskim, in dvema bančnima karticama.

Ko sem na Ludlalm vzel pot pod smuči, je bil vrh že obsijan s soncem. Da bo pot do vrha dolga sem vedel, saj sem s hriba že smučal, zato sem se odločil, da do planine bližnjice pustim vnemar in se do tja raje povzpnem zložno po zasneženi cesti. Kmalu za prvim ovinkom sem vklopil "avtopilota" in počasi oddrsal navkreber. Med vzponom sem se spominjal mojega zadnjega obiska tod, ko sva z Majo pred skoraj petimi leti spodaj ob jezeru preživela čudovit dan. Na hrib se nismo odpravili, saj je bilo prevroče, je bilo pa jezero zato ravno prav toplo za prijetno plavanje.  Hladilna torba, polna dobrot, je poskrbela za prazen želodček in suho grlo, ko smo se pred vročino skrili v senco gostega gozda. Tudi princeska je bila z nama in toliko, kot smo preplavali tistega dne, najverjetneje nismo ne prej, ne kasneje.





Na planini sem si privoščil krajši počitek in se okrepčal, saj me je naprej navzgor čakalo odprto pobočje vse do vrha. Enako zložno kot do tod sem tudi nadaljeval; vrh je bil videti blizu, a sem vedel, da bo preteklo še precej časa, preden bom zgoraj sedel pod križ. Da sem se pod planino odločil za cesto, namesto za bližnjice, se je izkazalo za modro odločitev, saj jih je večina že bila precej višje in sem se zato vzpenjal sam. Preudarno sem izbiral položnejše smučine in v dolgih okljukih sem ter tja po širokem vršnem pobočju počasi pridobival na višini. Vreme je bilo prelestno, vetra, ki sem se ga malce bal, saj je bil spomin na Zirbitzkogel še živ, pa ni bilo niti toliko, da bi hladil pregreto čelo. Na predvrhu sem jih nekaj prehitel in zatem hitro zmogel še zadnjo strmino do vrha. Tam sem si pripravil počivališče, saj je bil dan tak, da bi bil greh hiteti nazaj, ura pa je tudi bila dovolj zgodnja, da se ni bilo za bati, da bi se sneg med počitkom preveč ojužil. Ko je bila duša privezana, žeja pogašena in smučke povoskane, je prišel čas za spust. 















Do predvrha je šlo po pomrznjenem snegu počasi in previdno, nato je bilo nekaj zavojev tipajočih in ko sem videl, da je snežna podlaga ravno prava, sem pustil veselju prosto pot. Nizal sem zavoje navzdol z vse večjo hitrostjo, užival enkrat v kratkih, slalomskih zavojih in drugič v daljših, veleslalomskih, potem pa je moč v nogah popustila in hočeš nočeš sem moral počiti. Na planini sem malce predahnil, potem pa, za razliko od vzpona, spust do izhodišča opravil skoraj samo po bližnjicah, saj je tam "letelo" precej bolj, kot po cesti. Sonce in vročina sta spodaj že načela snežno odejo in navkljub povoskanim smučem je nekajkrat prav grdo pocukalo in ni dosti manjkalo, da bi se prekucnil v sneg. 









Pri avtu sem še zadnjič počil, da se je oprema malce posušila, se še zadnjič ozrl na hrib, potem pa počasi odpotoval domov.


Ko sem v dolini nakupil nekaj malenkosti, so me čakali samo še predori in avtocesta in po dobrih dveh urah sem smuči pospravil v klet, pripel princesko na povodec in se odpravil na sprehod. Ko sem se drugič vrnil domov, je bila tura že lep spomin ...

=> fotografije Preber - turni smuk

1 komentar:

  1. Dodal si nov kamenček v mozaiku spominov in imel si se lepo.

    OdgovoriIzbriši