četrtek, 05. april 2018

Zirbitzkogel - turni smuk

Mali traven , ponedeljek 2.4.2018

Vožnja do Waldheimhütte je ob klepetu in opazovanju okoliških gora minila hitro. Če je bila dolina že povsem spomladansko zelena, naju je zgoraj pozdravila zima; prav pravljična se mi je zdela pokrajina, ko sem stopil iz avta. Sončno jutro je obetalo lep potep, ko sva se odpravila navkreber.



Po opuščeni smučarski progi sva sledila mehki gazi, ki naju je skozi gozd pripeljala do odprtih pobočij, kjer je pričelo pihati. Vršna pobočja so bila ponekod spihana do trav in skal, vmes pa so bila obsežna pobočja napihanega snega, ki so obetala prijetno smuko. Če je bila hoja spodaj udobna, saj je vodila po mehki gazi, je bila višje pot trda in poledenela, saj je vodila po stezi, ki jo je naredil ratrak. Veter se je z višino krepil in ko sva imela opravka z zadnjo strmino do koče, postal že skoraj vihar. Običajno v koče ne zahajava, saj vsak zase ubirava taka pota, kjer koč največkrat sploh ni, tokrat pa sva hočeš nočeš morala vanjo, saj je bilo zunaj prehudo. Neprijazna oskrbnica naju je odvrnila od namere, da bi si privoščila kavo, zato sva se v predprostoru pripravila na smuko in kmalu potem, ko sva stopila še na bližnji vrh, odsmučala v dolino.













Začetek je bil zahteven, saj je bila proga široka približno toliko, kot so dolge moje smuči, potem pa sva kmalu zavila na široko vršno pobočje, kjer je bila, z izjemo ledenega začetka, mehka kloža, ki je nosila težo in vijuganje po njej je bilo v užitek. Prek prelomnice, kjer sva se morala malce poriniti navkreber, je bilo spet trdo, potem pa sva kar uspešno vijugala po mehkejši podlagi vse do gozdne meje, kjer je veter pojenjal in je sneg postal skoraj že preveč južen. Že blizu koče sva si privoščila počitek na klopci ob poti, nato pa nekaj zavojev nižje zaključila prijeten smučarski potep. Če odmisliva viharen veter in pozabiva na ledene odseke presmučane poti, bolje skoraj ne bi moglo biti. Recimo ...







V koči sva si privoščila kavico, prijazen mož - zna biti, da tisti, s katerim sem o razmerah in stanju ceste po telefonu poklepetal dan prej - pa naju je za Veliko noč pogostil še s tortico in šilcem cemprinovega in višnjevega žganja. 



Tudi domov grede sva se menila o tem in onem, vmes pa ugibala, mimo katerih gora potujeva.

=> fotografije Zirbitzkogel - turni smuk

Ni komentarjev:

Objavite komentar