Ker se vremena ne da prilagajati potepuškim željam, je treba le te prilagoditi vremenu. Včasih pa je z vremenom tako, da se je potrebno z njim sprijazniti in takrat prilagajanje zamenjam s knjigo in kavčem.
Med dvotedenskimi zimskimi počitnicami, kot rečem mojemu spomladanskemu dopustu, sem imel zvrhan koš načrtov in manjšo košarico želja za povrh, če bi bilo vreme primerno. Ker vreme še zdaleč ni primerno, sem košarico z željami že na začetku odmislil, zvrhan koš pa počasi postaja košek. Ture, tudi današnja, so zato druge in drugje.
Potep sva, ni bilo prvič in ni bil prvi, zastavila drugače, kot narekujejo opisi. Začela sva čisto spodaj, da nama na koncu ni bilo potrebno hoditi nazaj v breg, nekaj malega čisto zgoraj pa pustila vnemar, ali za vselej, ali za nekoč, bo pokazal čas. Ko sva vzela pot pod noge, je bilo vsepovsod polno ljudi, ki so hiteli k maši, saj je bila velikonočna nedelja. Nekaj ur kasneje, ko sva končala potep, pa je bil kraj kot izumrl, le nekaj otrok se je podilo za žogo na bližnjem igrišču.
Mimo cerkve sva stopila proti zgornjemu koncu naselja, kjer nama je smerokaz pokazal kam. Po blatni poti sva kmalu prišla do potoka, ki je bil zaradi minulega deževja zelo vodnat, tako da sem ga s princesko v naročju komaj preskočil. Nekaj višje sva prišla na cesto in še malce višje nazaj na pešpot, katera naju je pripeljala v Cabio. Vasica, ki leži na terasi 753 metrov visoko, nudi izredne razglede na dolini Valle di Incarojo in But ter na gorski skupini Sernia in Amariane, onstran doline pa je lepo vidna cerkev Pieve di San Pietro in nad njo hribi Dauda, Arvenis in Tamai.
Po strmi poti med hišami sva prišla do razpotja nad vasjo in tam nadaljevala v smeri stavolov Boglierin in Chiagnon. Sprehodila sva do konca ceste in po poti do tam, kjer se je le ta začela spuščati, nato pa sva se obrnila in se po taisti poti vrnila do razpotja nad vasjo. Vmes sva si na klopci poleg enega od stavolov privoščila počitek, med katerim sva se nastavljala soncu, ki je prijetno grelo in se razgledovala proti Amariani in hribom onstran doline.
Na razpotju sva nadaljevala v smeri poti Troi di Cjabie, ki naju je sprva po gozdni cesti in kasneje po lepi pešpoti pripeljala v zaselek Scludizza, od koder sva imela samo še streljaj asfalta do izhodišča. Do tja sva pozdravila nekaj ovčk, ki so se pasle za ograjo in enega mačka, ki je tako srepeče strmel v princesko, da sva pospešila korak.
Preden sva se odpeljala domov, sem stopil še v bližnjo cerkev, kjer sem prižgal svečko za vse, ki so mi blizu in jih ni več med nami. Tudi njima, ki sta se na današnji dan pred letom dni zadnjič odpravila v gore ...
=> fotografije Troi di Cjabie
Ni komentarjev:
Objavite komentar