( Tomaž Zwitter )
Z Majo sva se tokrat nekega hriba prvič lotila drugič in med vzponom bolj ali manj glasno premišljevala o tretjič.
Izhodišče je pod prelazom, ki ima sila privlačno ime Pala Barzana in tudi imena vasic tu in onstran prelaza so nekako pravljična ; na primer Andreis in Bosplans tu ali Pian delle Merie in Poffabro tam. Karnijske Alpe pač, oziroma njih predalpski svet, na samem robu naravnega parka Furlanski Dolomiti.
Prvič sva prišla vrh prelaza pozimi, po napačni strani, in ker je bil zaprt, nisva (z)mogla preko. Drugič, to je tokrat, sva prišla pod prelaz na pravi strani in nama je bilo vseeno, da je bil še vedno zaprt, ker nisva imela namena iti preko. Tretjič nameravava priti na prelaz takrat, ko bo prevozen in po tistem, ko bova, bomo ob bližnjem jezeru Barcis nekaj dni šotorili . . .
Turo sva, smo zastavili kot običajno, to je po eni poti navzgor in po drugi navzdol. Precejšen del vzpona je potekal po gostem bukovem gozdu, kjer sva uživala v nebroj zelenih odtenkih, gornji del pa smo hodili ob robu gozda na eni in ob prepadnih strmalih na drugi strani, ter uživali v razgledih daleč dol po furlanski nižini.
Križ vrh hriba na monte Fari ni na vrhu, temveč nekajkrat nekaj metrov nižje, zaradi boljšega razgleda pač. Vrh Fare smo nekaj časa poležavali pod toplim soncem, potem pa so nas oblaki, ki so se pričeli zbirati nad nami, napotili v dolino.
Sestopili smo mimo planine, kjer smo še malce počili, nekaj ovinkov nižje od izhodišča, že v avtu, pa je padlo prvih nekaj kapelj dežja.
Naslednji dan sva izvedela,da se bo otoplilo in obema je zadišalo morje . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar