nedelja, 04. maj 2014

Monte Cesen

Daj vsakemu dnevu možnost, da bo najlepši v tvojem življenju.

                                   ( Mark Twain )



Še preden sem prvič stopil na njegovo teme, sem vedel, da ga bom znova obiskal.
Pogosto začutim, ko prvič stopim vrh novega vrha, ali je to hkrati zadnjič ali ga bodem ponovno obiskal. In tudi, kateri so tisti, ki znajo biti pogosteje deležni mojega obiska . . .


Monte Cesen sem si ponovno zaželel že lani, pa je bilo ostalih dovolj in je leta prej zmanjkalo. Sedaj si ga želim še v snegu in zelo zna biti, da bova v eni od naslednjih zim tam zgoraj nekje šotorila in prenočila. Morda celo pod polno luno.



Tokrat je bilo napovedano tako, da bo vreme daleč naokoli precej slabo. Zato sva, smo se zapeljali malce dlje od daleč, da je bilo ne samo lepo, temveč naravnost čudovito. In to ne samo vreme. 

Do Valdobbiadeneja smo potovali po ta najhitrejši cesti, da smo imeli velik del dneva za vandranje. Vračali pa smo se po ta počasnejših, da smo lahko uživali v krajih, skozi katere smo potovali. Starodavne vasice, vinogradom ne konca ne kraja, zgoraj zeleno hribovje in nedaleč za njim Dolomiti, spodaj pa nižina vse tja do morja.




Večina njih se je zapeljala do konca ceste in imela do vrha slabe pol ure hoje. Tisti, ki niso šli na vrh, so nabirali regrat, ostali, ki niso nabirali regrata, pa so jadrali z zmaji in padali ali pa se vozili s kolesi. Takih, kot smo bili mi, hribolazcev, skoraj da ni bilo. 


Midva sva pustila vozilo spodaj, na Pianneze, in imela v breg za pet metrov manj od pol tisočaka in kdo bi vedel koliko v dolžino. Ker je bilo lepo, ker sem malce pozabil, kako je bilo v prvo in ker nama je prijalo vandrati, princeski pa sploh, smo v dolžino naredili zagotovo pol več od markiranega in v višino ne dosti manj od pol več za povrh. Če je lepo, je pač lepo in če je lepo, naj traja. 




Sestop sva, smo opravili po najkrajši poti, da smo hitreje zmogli do sladoleda v dolini. Tudi princeska ga je bila nekaj malega deležna. Sladoled je sladoled in ga je najpametneje polizati kar tam in takoj, zato sva tako tudi storila. Prosecco, peneče vince, ki je doma prav v tistih krajih, pa je take sorte, da se ga lahko tudi s seboj vzame, zato ga bova kaj kmalu srebala doma, ob sladkanju z jagodami.

Nekaj dolin in voda naprej, nedaleč od tam, pa naju že pričakuje mestece Asolo z Monte Grappo nad njim in zna biti, da nama bo Benečija sedla enako globoko v srce, kot nama je Furlanija.


Ni komentarjev:

Objavite komentar