Sanjamo o čarobnem rožnem vrtu na obzorju, namesto da bi se veselili vrtnic, ki že danes cvetijo pod našim oknom.
(Dale Carnegie)
Okoli Humina, kateremu ne zmoreva reči drugače kot najina Gemona, se najde vseh sort gričev, hribov in gora. Še najraje greva na ono stran Tilmenta, v Karnijce. Zna biti, da je to najina pravljična dežela, kajti tam se imava vedno znova vedno pravljično lepo. Tudi ljudje, ki jih srečujeva v tistih krajih, so nekako pravljični, polni topline in prijaznosti.
Cuar po furlansko pomeni rog, tako da me močno zanima, kako bi Furlani poimenovali Matterhorn ?! Hrib namreč ni ne rogat, ne skalnat, saj je na vrhu poraščen s travo in od daleč prej spominja na ženske nedri, kot na kaj ošiljenega, da ne rečem špičastega.
Ker radi delamo krožne ture, smo tokrat zaokrožili tako z avtom, kot peš. Na izhodišče, sedelce Cuel de Forchia, smo se pripeljali iz Forgarie in se po turi z njega odpeljali v Avasinis. Peš pa smo šli gor po strmejši poti in dol po položnejši, naokoli, mimo planine Malga Cuar.
Vreme je bilo tako, da nismo videli prav dosti in ne ravno daleč, pa tudi sončne kreme nisva potrebovala. Zima se tod še ni povsem poslovila, saj je pod vrhom v gozdu še nekaj snega, drevje na osojni strani je še v popkih, na prisojni šele pričenja zeleneti, trobentice in žafran pa cvetijo, kot so drugod pred mesecem in več.
Z Majo sva si večerjo v naravi pripravila sama na samem, pod drugim hribom, kavico in sladoled pa sva si pustila postreči v Gemoni.
Naj bo kakorkoli že, midva bova še kar vzdihovala . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar