( William Wordsworth )
Včasih sem se na turo odpravil, čeravno je deževalo od zore do mraka.
Včasih sem v prečudovitem vremenu ostal doma.
Danes, po vsem doživetem in preživetem, prvo skoraj da ne počnem več, drugo pa tudi samo še sem ter tja.
Tako vreme kot je bilo danes, pa imam najraje. Sinje modro nebo, bleščeče beli sneg in sijoče rumeno sonce. Prelestno.
Eni so odšli nekam višje, drugi nekam dlje in tretji so ostali doma, tako da sva na turo odpotovala sama z Eko. Ker deliva mnenje, da ni nujno potrebno iti najvišje in ne nujno smučati tam, kjer je najstrmejše, sva ob kavici potem soglašala, da je bila tura imenitna.
Turo sva opravila enako, kot sva jo s princeso pred poldrugim letom.
Od jezera po dolini Sonntagstal navzgor do sedelca, tam levo na Rödresnock (Moschelitzen), kjer sva se okrepčala, nato pa smuka do sedelca in vzpon na Falkert. Tam, kjer je pihalo, je bilo hladno. Tam, kjer ni pihalo, je bilo (pre)toplo.
Vrh Falkerta sva še malce počila, nato pa malce po grebenu in več po kar strmem pobočju, odsmučala navzdol. Sneg na strmini je bil ta narbolše sorte, zato sva vijuge po nedotaknjenem pobočju risala z največjim veseljem.
Ko je zmanjkalo strmine, sva se znašla na smučišču in ko je zmanjkalo tega, sva pospravila opremo in odšla na kavico. Ko je zmanjkalo tudi te, sva odpotovala domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar