( arabski pregovor )
Lani sem po nizkem snegu hodil z visokimi čevlji, tokrat sva po visokem snegu hodila z nizkimi čevlji.
Lani sva imela s princesko premalo prstov na dlaneh in tačkah, da bi jih preštela, pohodnike, tokrat je bila ena dlan dovolj, da smo prešteli vse bon di -je.
Lani je bilo vreme lepo in toplo, tokrat je bilo vreme še lepše in toplejše.
Streljaj od avta sva si privoščila zajtrk, bližje mizici pač nisem smel zapeljati. Bila sva prva in drugi in tretji in četrti in vsi naslednji, ki so odhajali v smeri San Simeoneja, so naju prijazno pozdravili. Midva sva jim pozdrave prijazno vračala, princeska pa jim je pomahala z repkom.
Zajtrk je bil okusen in ravno prav obilen, čeravno nisva niti slutila, da bo Najin dan tako prijetno poln in popoln, da se bova do mizice vrnila šele čez deset ur.
Gor in dol smo vandrali udobno, bližnjic nismo ubirali, vsaj večino njih ne. Raje smo se držali vojaške ceste, na kateri sva skoraj za vsakim ovinkom spustila kakšen ah in oh, tako lepi razgledi so se nama ponujali. Princeska je bila prav zasanjana, vsaj tako se je dalo čutiti, če si jo bolje pogledal.
Zgoraj, od sedelca do vrha, smo morali po snegu, naokoli ni šlo. Mokre prstke in tačke smo med počitkom na vrhu, ko smo se martinčkali na toplem soncu, mimogrede posušili. Tokrat smo se povzpeli tudi na streho najvišje trdnjave in videli še malček dlje, kot se vidi z nižje.
Pot nazaj je potekala podobno kot dan, ki se je iztekal. Ni ji bilo videti konca, za vsakim ovinkom nebroj novih . . . . Pri mizici na koncu, tam, kjer je bil zjutraj začetek, sem vedel, da je imela prav. Res ni bilo tako daleč in res ni trajalo tako dolgo.
Svet je poln lepote,
OdgovoriIzbrišiko je srce polno ljubezni ; )
Lp, Maja