torek, 02. avgust 2016

Veliki vrh - Košuta

MALI SRPAN , nedelja 31.7.2016

Že v četrto sva od doma odpotovala v trdi temi in ker nisva potovala daleč, ni dosti manjkalo, da bi potep pričela še v mraku. 

Parkirišče pod kmetijo je bilo skoraj prazno, ko sva stopila na pot.


Bližnjice do kmetije sva pustila vnemar, raje sva jo počasi drobila po cesti, jaz neprespan po nesramno kratki noči brez sna in princeska verjetno zaradi mene. Tudi višje, na pešpoti, sva bila videti bolj kot ne "počasni posnetek" in šele, ko sva prišla pod kočo, nama je steklo kot se spodobi. Svež zrak in nekaj vetra sta zagotovo pripomogla k temu. Mimo koče sva nadaljevala do bližnje vzpetine s klopco pod križem, kjer sva  na kratko posedela in nekaj malega prigriznila. 





Počitek nama je dobro del, saj sva s podaljšanim korakom nadaljevala pot navzgor in kmalu prišla do razpotja, kjer sva se odločila, da narediva ovinek prek Kofce gore. Steza naju je povedla na drugo stran grebenčka, kjer sva med rušjem prišla do lepe poličke in malo nad njo na pot, ki povezuje vse vrhove v grebenu Košute. Vrh Kofce gore ni bil daleč, le nekaj korakov v breg ; tam sva malce poduškala, nato pa lagodno nadaljevala s sprehodom po grebenu, uživajoč v prekrasnih razgledih. 





Princeski, prvič kot najstnica na turi, je bila hoja po mehkih travah na in ob poti v tako veselje, da sem tudi sam pomislil na to, da bi kos poti opravil bos. Do vrha Velikega vrha ni bilo daleč, tako da sva kmalu stopila na njegovo teme. Še dober teden dni nazaj ne bi verjel, da bom v kratkem dvakrat zapored na Velikem vrhu ; enkrat tostran in drugič onstran Podljubeljske doline. Zgoraj sva kar dolgo posedela, saj ni bilo gneče in je bilo prijetno tiho in mirno. Lepo se je na takih krajih, na tak način srečevati sam s seboj, še lepše bi bilo, če bi bili v troje in bi se midva srečala v objemu. 







Daleč proti zahodu se je že oblačilo, tako, da je bilo kar prav, da nisva odpotovala daleč tja, kamor me je sicer vleklo srce. Ko sem med počitkom še malo razmislil o tem in onem, je prišel čas, da odrineva v dolino. Tako kot sva zjutraj počasi začela z vzponom, sva počasi začela tudi s sestopom. 





Nižje sva bila, več sva jih srečala in od koče navzdol so se navzgor vile prave procesije pohodnikov. No, skoraj procesije. Če sem pred tednom dni onstran doline mislil, da sva imela nekaj gneče, potem ne vem, kako bi se reklo temu danes . . . Tudi vse bolj vroče je bilo, čeravno naju je pot vodila po gozdu.



Parkirišče pod kmetijo je bilo polno do zadnjega kotička, ko sva končala s potjo.

Zadnjič sva turo zaključila tik pred poldnevom, tokrat sva se ob temu času že vrnila domov.

Ni komentarjev:

Objavite komentar