Pogosto slišim koga reči, tudi sebe, da gre življenje svojo pot. Zna biti, kajti nama z življenjem se rado zgodi, da ubereva vsak svojo pot in potem je potrebno kar nekaj časa, da se spet srečava . . .
Kam sedaj ?! sem se vprašal po Čistem vrhu. In se spraševal tudi v dneh potem, ne misleč samo na gore.
Sredi tedna se spomnim, da je vinjeta za avstrijske avtoceste veljavna še v soboto in dan kasneje vem kam.
Kot običajno vstaneva skoraj sredi noči in ne dosti kasneje odpotujeva zdoma, zato kot običajno prispeva na prazno parkirišče na izhodišču, sama opraviva pot navzgor in sva dolgo dolgo časa sama na vrhu. Tudi vroče nama postane šele, ko je tura že bolj pri kraju.
Princeska že dolgo ni skočila iz boksa tako razigrana in neučakana kot tokrat. Njena vnema po hitro, hitreje ni pojenjala vse do vrha, tako da sem se moral pošteno potruditi, da sva pot zmogla vštric.
Vreme nama je šlo na roke, saj je bilo sveže in sonce še ni posijalo z vso močjo izza oblačnih kopren. Markirana bližnjica je precej skrajšala pot, saj je sekala prav vse cestne ovinke, strma pa je bila mestoma tako, da sem se ne enkrat skoraj s kolenom po bradi. Skoraj !
Nad gozdno mejo je bilo kot v pravljici ; prostrani zeleni travniki visoko vrh gore, čudoviti razgledi in nebroj svizcev, ki so žvižgajoč švigali sem ter tja in dodobra razburili princesko. Čeravno jih je vajena, jih toliko tako blizu redkokdaj vidi.
Na sedlu Göritzertörl sva si privoščila daljši počitek, četudi do vrha ni bilo ne daleč, ne visoko. Razgledi so bili prekrasni, še najbolj je izstopal Großglockner z okoliškimi tritisočaki. Po počitku sva kot bi trenil zmogla do vrha in si tam privoščila še eno daljše lenarjenje, vmes pa malce prigriznila in malce popila. Včasih se zalotim, da mi uspe misliti na nič ; kot da se na kratko povsem izklopim, ugasnem in tudi tokrat se mi je zgodilo enako. Čuden, ne vedno sproščujoč občutek.
Vrh Moharja, pravzaprav vršno pobočje, je prostrano in s princesko sva se pred odhodom v dolino malce sprehodila sem ter tja in se razgledala.
Med sestopom sva jih srečala kar nekaj in ko sva zmogla do avta je bilo parkirišče polno do zadnjega kotička. Ker so bile tudi mize na vrtu bližnjega gostišča zasedene in ker je postalo že precej vroče, sva raje odpotovala proti domu, kot pa iskala prazen stol in senco.
Ko z življenjem spet stopiva na isto pot se bo našel tudi odgovor na Kam sedaj ?! . . . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar