ponedeljek, 15. avgust 2016

Čisti vrh

Veliki srpan , nedelja 14.8.2016

Da bova v nedeljo v Trenti sem vedel že v petek, za Čisti vrh pa sem se dokončno odločil med potjo iz Lesachtala ( Lesne doline ) domov.

Čisti vrh ima zame poseben pomen. Pred davnimi časi sem se nanj povzpel v imenitni družbi psičke, psička in dekleta in od takrat dalje si obiska hribov in gora skorajda ne znam več predstavljati brez spremstva štirih tačk. 

Vstala sva zgodaj, ob pol četrti, kot da dan poprej ne bi potovala daleč in se ne povzpela visoko. Princeska mi je med kuhanjem kave prinesla vse njene igrače in hočeš nočeš sem se še ves krmežljav moral malce poigrati z njo. Potem mi je pomagala, da sva vse zložila v nahrbtnik in nekaj kasneje s takim veseljem skočila v svoj boks, kot da že celo večnosti ni bila nikjer.

Potep sva pričela ob sedmi, pri spodnji zapornici nad Vasjo na Skali.



Čeravno malce utrujen po dnevu pred tem sem zmogel slediti princeski, ki je urno drobila v breg. Jutro je bilo sveže, rose pa toliko, da sva bila mimogrede oba mokra ; jaz do kolen in princeska do ušes. 



Lepa steza naju je vodila po bolj ali manj gostem gozdu, na razpotjih steza in/ali cest so nama bili v pomoč možici in kot bi mignil sva zmogla do planine v Plazeh. Malce naprej od lovske opazovalnice sva si privoščila počitek in malico in se vmes nastavljala soncu, da naju malce pogreje in osuši. Dan ne bi mogel biti lepši, užitek je bilo razgledovati se po okoliških gorah. 






Nad planino sva spet zavila v gozd, kjer sva cikcakala navkreber po lepo speljani poti, po njej prišla na travnike, ki so naju spet dodobra namočili in po njih kmalu dosegla sedelce Čez Drt. Hitro sva zmogla še tisto malo do vrha in kmalu sedla na suhe, mehke trave, kjer sva obsijana s toplim soncem uživala v brezmejnih razgledih. Božansko ! 





Dolgo, res dolgo, sva bila zgoraj, vsak v svojem svetu. Princeska je spet malce zadremala, jaz pa sem sušil hlače in čevlje, saj sta membrana in impregnacijsko razpršilo popustili pred hudo močo na poti. Ni kaj, tudi čevlji imajo svoja leta in če samo pomislim, kam vse so me že sprehodili . . .  




Med počitkom sem se spomnil mojega zadnjega obiska tod, tega, kako mi je psiček, s katerim smo kasneje z njegovima dvema obredli mnogo gora in dolin, zaspal v naročju . . .  
Ko se je princeska zbudila, sva se malce podprla, spet je bila večja polovica jabolka njena, potem pa se počasi odpravila navzdol. V slovo sem se ozrl na Zadnjiški ozebnik, kjer smo se potepali nedavno, namenil pogled očaku, kamor me morebiti kmalu zanese pot in se na hitro zazrl v ostenje Lepe Špice, kjer smo pred leti uživali v Tumovi smeri . . . 



Med sestopom sem razmišljal o marsičem . . . tudi o tem, ko pride čas za slovo . . . kaj bi dal, da bo nekje v gorah, na tak dan, kot je bil včeraj ali je danes . . . da bi legel na mehke zelene trate, se ozrl na bela ostenja in modro nebo in spokojno odšel . . . 



Ko sem pospravljal opremo in se preoblačil je princeska že ležala v svojem boksu in čakala da odpotujeva proti domu . . . 



Postanek v Zajnci, kjer sem imel opravek in kjer so me pogostili s kavico in pecivom in kjer smo prijetno poklepetali je bil prijeten, gneča na poti domov pač ne.

Ko sem doma, pozno ponoči, legel k počitku, se je kar samo pojavilo vprašanje:  Kam sedaj ?!

Ni komentarjev:

Objavite komentar