Kmalu po tistem, ko se je zdanilo, sva vzela pot pod noge. Princeska je hitela, kot že dolgo ne in do tunelov sem jo komaj dohajal. Jutro je bilo sveže in korak temu primerno poskočen. Kazalo je, da bi princeska skozi tunele zmogla kar v temi, a sem vseeno raje prižgal svetilko. Če drugega ne, zaradi sebe.
Po čudovitem gozdu sva se povzpela do planine Preval, tam pa začela s Kalvarijo. Pa nama ni bilo hudega, le hudo strma pot po kateri sva nadaljevala, se tako imenuje. Sopihala sva v breg, jaz precej bolj kot ona, in hitro pridobivala na višini. Nisem si hotel predstavljati, kakšen je lahko vzpon po tej poti v hudi vročini in veliki sopari. Uf !
Ko sva zmogla ven iz gozda in še nekaj višje, sva posedela na mehkih travah, da smo se poklicali in bili nekaj trenutkov skupaj vsi trije. Vreme je bilo čudovito, razgledi tudi, čeravno so se Julijci že malce skrivali v prosojnih koprenah. Travniki, pravzaprav pašniki, naprej do vrha so bili na debelo pognojeni, saj se okoli vrha pase nebroj ovác. Na grebenu je vel svež veter in užitek je bilo pohajati ogrnjen v jopico. Kakšno nasprotje vročini, v kateri se duši dolina !
Med hojo po grebenu sem se spominjal minulih časov, ko je bila Begunjščica oziroma nje vrhovi, grebeni in grape, zanimiva predvsem pozimi, odeta v bolj ali manj debelo snežno odejo. Centralna grapa in Y v Velikem vrhu ali Lenuhova grapa v bližnji Begunjski Vrtači in nato s smučmi prek Šentanskega plazu nazaj dol . . .
Zgodnja ura se nama je obrestovala, saj sva zmogla do vrha še pred vročino, pa tudi gneči, ki je tu prej pravilo, kot izjema, sva se izognila. Zna biti, da je bilo ozračje precej vlažno, saj so bili sicer daljnosežni razgledi motni in nekako brezbarvni. Vrh Velikega vrha sva kar dolgo posedela, preden sva se odpravila dol.
Sestopila sva po drugi poti, proti Robleku in potem na Zelenico. Zgoraj sva imela nekaj bližnjih srečanj z ovcami, katerih se princeska ni bala, ovce nje še manj, le na njihovem blatu je hudičevo drselo, če nisi bil pozoren in si stopil nanj.
Nižje sva bila, topleje je bilo in zadnji kos poti, to je od Zelenice do avta, je že pošteno grelo.
Nižje sva bila, topleje je bilo in zadnji kos poti, to je od Zelenice do avta, je že pošteno grelo.
Princeska se je, ne prvič, zelo izkazala. Vsa težja mesta, s pasjega gledišča gledano, je zmogla kot za šalo. Je znala visoko skočiti ali se splaziti pod, kjer je bilo potrebno in poiskati obvoz, kjer se je dalo. Pohvala ji je dobro dela, briketek za nagrado še bolj.
Ker sva zgodaj začela, sva tudi zgodaj končala in še preden je odbilo poldne, sva že potovala domov. Popoldan pa nekaj zasluženega počitka . . .
=> fotografije Begunjščica - Veliki vrh
=> fotografije Begunjščica - Veliki vrh
Ni komentarjev:
Objavite komentar