Ko sva si v božičnem času ogledala spust zvezde repatice in žive jaslice v Solbici sem vedel, da se bova v Rezijo vrnila ; da bo preteklo toliko vode do vnovič, pač ne. Da bomo pred in po potepu prijetno poklepetali z gospo, ki je igrala Marijo v živih jaslicah še manj.
Potovanje v Solbico je bilo nekaj krajše kot običajno, saj smo se tja odpravili iz Zadnjice in malček bolj pestro, saj smo potovali skozi Rabeljsko in Reklansko dolino. Med potjo do tja sem obujal spomine na že videno, prehojeno in doživeto in ponovno obudil nekaj že davnih želja po novih odkrivanjih.
Na Ta Lipo pot sem se odpravil že pred mnogimi leti, z današnjega vidika gledano bi lahko dejal v pred prejšnjem življenju in je takrat ne prehodil v celoti zaradi takih in drugačnih razlogov. Potem sem o njej razmišljal vse do danes, ko mi jo je bilo dano spoznati v celoti. Nam jo je bilo.
Med potepom po lepi poti smo uživali v miru in tišini, si ob žuborečem potočku privoščili okrepčilo in si na koncu poti ogledali še lično ograjene njivice, tudi tiste z znamenitim rozajanskim strokom, kakor v onih krajih pravijo rezijanskemu česnu.
Ko sem se pred odhodom razgledal po okoliških gorah sem vedel, tako kot takrat, ko sem prvič obiskal Rezijo, da se bom vrnil. In da se bomo vračali.
Najraje na dan, ko bodo v kateri od vasi praznovali in se bo dalo po turi razvedriti ob zvokih citire in bunkule.
Najraje na dan, ko bodo v kateri od vasi praznovali in se bo dalo po turi razvedriti ob zvokih citire in bunkule.
V Trbižu smo si privoščili kosilce in sladoled, potem pa odpotovali naprej nazaj domov.
=> fotografije Ta Lipa pot
=> fotografije Ta Lipa pot
Ni komentarjev:
Objavite komentar