četrtek, 14. julij 2016

Hochwipfel ( Visoki vrh )

MALI SRPAN , torek 12.7.2016  

Tako kot so se v ponedeljek spreminjale vremenske napovedi sosednjih meteorologov, tako sem jaz prilagajal svoje želje glede torkovega potepa. Pozno zvečer, skoraj že ponoči, sem se dokončno odločil. Budilka je zaropotala kmalu po tistem, ko mi je uspelo zaspati in princeska je, ne prvič tako, nejevoljno zagodrnjala. 

Četrt čez sedmo sva se odpravila navkreber iz Radnjaveške planine (Rattendorfer Alm). Jutro je bilo vlažno, nekatere gore so se že skrivale za oblake, v najini smeri pa je še bilo nekaj jasnega neba. Veselil sem se Hochwipfla (Visokega vrha), edinega  v tistih krajih, na katerega se še nisem povzpel in prvega, na katerega sem se namesto iz Passo del Casón di Lanza (Lonice) odpravil iz Avstrije. 



Princeska je hitela in tam, kjer je bila pot bolj pokonci speljana, sem jo komaj dohajal. Gori doli naokoli sva se pehala navkreber in dokaj hitro prišla pod vršni greben, kjer se je videlo proti Stranjski planini (Straniger Allm), katere tudi še nisem obiskal in za katero upam, da jo bodem kaj kmalu. 







Vreme se je spreminjalo skoraj iz minute v minuto in če ne bi močno pihalo, zna biti, da bi vzpon opravila v megleno oblačnem vremenu, tako pa je vsake toliko skozi sivino pokukalo tudi toplo sonce. Po poldrugi uri vzpona sva prvič uzrla križ na vrhu in četrt ure kasneje že sedla kraj njega k počitku. 




Vreme nama je šlo na roko, saj je bilo zgoraj toplo, veter je pojenjal, razgledov pa je bilo tudi nekaj, čeravno niso segli prav daleč. Sendvič sem zmogel sam, jabolko in frutabelo pa sva si razdelila in ko sva se po malici še odžejala, sva se odpravila navzdol. Tudi med sestopom je pričelo pihati in takrat so se nama odpirala obzorja, pa še sonček naju je vsake toliko pobožal. 




Tudi nazaj grede sva jo hitro drobila in kaj kmalu zmogla do kapelice bratov Scotti, kjer sva malce počila, potem pa stopila še tisto nekaj malega nazaj do izhodišča. 


Šele povsem spodaj, skoraj že na planini,  sva srečala prve pohodnike in kar čudno se mi je zdelo, da se, glede na vremenske obete, tako pozno odpravljajo v breg. 


Domov grede se nama ni bilo potrebno ustavljati, saj naju je sladoled čakal doma. Veliko sladoleda.

=> fotografije Hochwipfel (Visoki vrh)

Ni komentarjev:

Objavite komentar