četrtek, 14. julij 2016

Zadnjiški ozebnik

MALI SRPAN , sobota 9.7.2016

Vinko je bil tako prijazen, da nas je zapeljal do konca ceste in nam s tem prihranil skorajda poldrugo uro hoje, če bi se peš odpravili od doma. 

Ptice so ubrano žvrgolele v jutranjem hladu, ko smo vzeli pot pod noge. Po lepo ohranjeni mulatjeri smo se se zložno vzpenjali v senci košatega gozda. Vsake toliko smo skozi krošnje dreves uzrli gore onstran, ki so se bleščale v jutranjem soncu in videli globoko v dolino, ki je bila iz okljuka v okljuk nižje in nižje. 




Ko smo po brvi prestopili suho strugo potoka ni trajalo dolgo, da smo nad seboj uzrli ostenja Tičarice in Čistega vrha. Pot je postala položnejša, gozd redkejši in ko smo uzrli še Lepo špico, je bilo do lovske koče na planini Trebišna samo še nekaj minut. Tam smo si privezali dušo in poskrbeli za suho grlo, saj smo imeli v nahrbtniku polno dobrot. 





Spomnil sem se mojega zadnjega potepa tod, nepolnih pet let nazaj, ko sem si na vrhu Ozebnika obljubil, da se prihodnjič nanj povzpnem na smučeh. Pa sem bil slabo leto kasneje tod spet peš, kot sem bil peš tokrat in danes sem si spet obljubil, da za prmejduš naslednjič pridem s smučmi. 

Spočiti in okrepčani smo do sedla Čez dol zmogli hitro, naprej do vrha pa je šlo spet počasneje. Tam, kjer so bile visoke trave, smo pazili na korak zaradi majavih skal pod njo, tam, kjer je bila pot bolj utrjena, nam je včasih ponagajalo cvetoče rušje, da smo bili vsi rumeni vsled njegovega cvetnega prahu in sem ter tja se je bilo potrebno tudi splaziti pod kako debelo vejo. Ko smo zmogli vse to in še kaj pa smo imeli samo še nekaj prijetnega sprehoda po vršnem delu in kmalu smo posedli po tleh poleg kamnitega možica na vrhu. 








Razgledi na vrhu so bil dah jemajoči, čeravno se je vreme kisalo in so se gore ovijale v megle in oblake. Nekaj malega smo pojedli in popili, malo počivali, pa spet malo popili in malo pojedli, potem pa le pričeli s sestopom. 





Do stika z markirano potjo nam je šlo lažje in hitreje, kot nam je šlo navzgor, od tam naprej navzdol na drugo stran pa tudi. Med sestopom v Zajnco smo srečali starejšega kozoroga, s katerim smo si bili tako všeč, da smo del poti opravili skupaj. 






Do Utra ni bilo več daleč, od tam do doma tudi ne in po devetih urah prekrasnega potepa smo zadovoljni sedli na  klop pred domačim pragom.


Večer se je prevesil v noč in noč v jutro . . .  kdo bi si mislil, kaj prinaša naslednji dan.

=> fotografije Zadnjiški ozebnik

Ni komentarjev:

Objavite komentar