Tudi tokrat izhodišče ni bilo blizu, kaj blizu, še dalj sva potovala kot zadnjič.
Jutro je bilo hladno in veter nama je zažvižgal okoli ušes, ko sva stopila iz vozila.
Po znani, večkrat prehojeni poti, sva zložno nizala korake navkreber. Princeska je ovohala skoraj vsak grmiček ob poti in kar prav mi je bilo, da ne hiti kot običajno. Počasi sva se ogrela in ko naju je obsijalo še sonce, je korak postal bolj poskočen.
Toliko vode kot tokrat v teh koncih ne pomnim, ponekod so prek ceste, bolj kolovoza, tekli pravi pravcati potoki. Tiste, katerih ni zmogla preskočiti, je princeska prebredla in vmes skoraj zaplavala.
Do zgornje planine sva prišla hitreje, kot sem si mislil da bova, zato sva tam malce počila. Če ne bi okoli jezera tako vleklo, bi bil počitek zagotovo daljši, zna biti, da bi vmes celo kaj prigriznila. Princeska se je pri jezeru odžejala, jaz ne, nato pa sva nadaljevala proti vrhu.
V to smer in na ta vrh še nisem hodil, zato so bili razgledi daleč naokoli vsaj drugačni, če že ne novi, še ne videni. Tudi veter se je precej unesel in pravi užitek je bilo pohajati po visokogorskih travnikih, ki so segali vse do vrha. Podrta grapica pod vrhom, z jeklenico v pomoč, nama je bila bolj za popestritev, kot v nadlego.
Ko sva sedla na skalo blizu križa, sem se vprašal, o čem le razmišlja princeska, ko se takole zlekne na vrhu in se zazre v dalj ? Zase vem, da sem si spet zaželel zimskega obiska tod, nočitve v zavetišču na zgornji planini in smuke z Avostanisa oz. Blausteina prihodnjega dne . . .
Potem, ko je zvonček dvakrat pozvonil, sva sestopila do sončne police, kjer sva si v zavetrju privoščila nekaj dobrot za pod zob. Sonček naju je prijetno božal, ko sva mlela in človek bi kar zadremal od ugodja. A sva vseeno morala nazaj dol in sestop, ki je sledil, je bil uživaško počasen ; eden takih, ko si zaželiš, da bi trajal in trajal, ko imaš občutek, da bi lahko kar hodil in hodil in hodil . . .
Samo v Karnijcih se najde taka zelena trava, zelena, ki te ljubim zeleno in samo tod je nebo tako nebesno modro. No, skoraj samo tod.
Na planini sva se ustavila le toliko, da se je princeska še enkrat pozdravila z domačim psom in da sem jaz v sirarni kupil sir. Če bi vedel, da bo šel tako v slast, bi ga zagotovo nekaj več.
Samo v Karnijcih se najde taka zelena trava, zelena, ki te ljubim zeleno in samo tod je nebo tako nebesno modro. No, skoraj samo tod.
Na planini sva se ustavila le toliko, da se je princeska še enkrat pozdravila z domačim psom in da sem jaz v sirarni kupil sir. Če bi vedel, da bo šel tako v slast, bi ga zagotovo nekaj več.
Na poti nazaj domov in med turo samo morda še bolj, sem razmišljal o tem, kako zelo sem pogrešal visoke vršace in daljne kraje. O tem, kar je v meni od ranega otroštva, o tem, brez česar pravzaprav ne morem in ne zmorem. Bilo je, kot da bi se po daljšem času srečal s samim seboj.
=> fotografije Creta di Timau
=> fotografije Creta di Timau
Tisti vikend sva se tudi midva potepala po istih koncih kot vidva. Najprej je prišel na vrsto zeleni Rauchkofel in Wolayer see, spanje na planini Pramosio in potem Creta di Timau in Cima Avostanis. Moram reči, da so me prevzemali enaki občutki kot tebe..Karnijsko zelenilo in modrina ti res zlezeta pod kožo..sir pa je bil res odličen in tudi midva sva kupila premalo..Zelo rada te berem! Srečno na vseh vajinih poteh. Ana
OdgovoriIzbrišiNekoč pred davnimi časi se mi je prvič zgodila Trenta in gore nad njo, prvi obisk Karnijskih Alp in prva Rezija s svojimi vršaci. Trikrat me je zadelo naravnost v srce, v dušo in se najlepše zapisalo nekam globoko v podzavest. Tako zelo, da domače griče, hribe in vršace zadnja leta kar malce zanemarjam.
IzbrišiHvala, da sem berljiv in srečno tudi vama, kjerkoli že bosta vzela pot pod noge.
Bojan