Moja pota po gorah (ino drugod): Monte Navagiust

Rožnik, sobota 16.6.2018

Tako zelo sem si želel daljnih krajev in visokih gora, da sem skorajda zapadel v abstinenčno krizo, ker je obdobje nestanovitnega vremena s popoldanskimi plohami in nevihtami trajalo tako dolgo. Pogrešal sem karnijska prostranstva in njihove samo tam tako zelene trave in modro nebo nad njimi, pogrešal sem tekanje svizcev po gorskih travnikih in njihovo brlizganje, pogrešal mir in spokojnost, ki me tam vedno znova prevzameta.

Med potjo skozi Comeglians in Rigolato v Forni Avoltri sem se počutil, kot da se vračam domov. Malce naprej od Pierabecha, kjer sva vzela pot pod noge, sem bil pomirjen, kot že dolgo ne. Čudovit občutek, ko si v ravnovesju s samim seboj in je, kot da ne obstoja nič drugega kot trenutek, v katerem si, in pot pred teboj.

Vzpon sva začela s sestopom. Spustila sva se do potoka, šla po brvi prek njega in na drugi strani stopila na pot, ki je bila pravzaprav gozdna cesta. Z očesom sem ošvrknil pot na levi, za katero sem vedel, da naju bo pripeljala nazaj, nato pa preklopil na princeskin tempo in ji sledil navkreber. Kjer se je le dalo, sva jo ubrala po bližnjicah, ki so sekale dolge in položne cestne ovinke in kar hitro zmogla do razpotja, kjer sva zavila proti planini Casera Bordaglia di sotto.

Ko sva zaslišala blejanje ovc, sem vedel, da sva blizu in res sva se kmalu pozdravila s pastirjem, ki je peljal nekaj deset ovc na pašo. Pastirja sem povprašal, ali so na planini tudi krave in morebiti kakšna koza in dobil odgovor, da so krave na drugi strani, na spodnji planini Sissanis, za koze pa je v smehu dejal, da je bolje, da jih ni, ker delajo škodo, poleg tega pa bi se zelo verjetno porazgubile po gorah v okolici in zašle tudi na bližnjo avstrijsko stran. Zaželela sva si lep dan in odšla vsak svojo pot, on z ovcami navzdol in jaz s princesko navzgor. Na planini sem si ogledal lično kapelico, potem pa sva nadaljevala s potjo.

Vreme je bilo kot naročeno za hojo, saj je bilo sveže, brez sopare, zato je bil korak lahak in se je dalo globoko zajeti sapo. Ko sva pristopila do zgornje planine, do Casere Bordaglia di sopra, in se tam ustavila na razgledni točki, se mi je od vsega lepega orosilo oko.

Razgledi so segli proti mogočnemu ostenju monte Volaie (Wolayer Kopf) in Cime Ombladet na eni strani in na Chiadin na drugi, tudi na gore nad Sappado za njim. Cimo Ombladet in Chiadin sva obiskala lani, nad Sappado pa naju nekaj potepov še čaka.

Bilo je, kot da sem se vrnil v svojo karnijsko pravljico, katero sem tako pogrešal.

Zelena, ki te ljubim zeleno, in modro nebo tako modre barve, da sem si začel požvižgavati pesem Volare (Nel blu di pinto di blu):

Volare, oh oh ...
Cantare, ohohoho ...
Nel blu dipinto di blu
Felice di stare lassù

Res sem bil felice di stare lassu.

Potem sva stopila bližje pastirski koči na planini, kjer je bil mlajši par, ki je s pomočjo navigacije na telefonu ugibal, kam ju bo vodila pot. Ker je bil ekran premajhen, da bi videla dovolj, in ker jaz nisem znal dovolj italijansko, da bi jima jasno razložil kam naj gresta in kam sem namenjen jaz, sem vzel iz nahrbtnika zemljevid in ko sem ga razgrnil, smo mimogrede razjasnili vse nejasnosti.

Ona dva navzgor, midva pa navzdol do bližnjega jezera Lago di Bordaglia. Tod je bilo še bolj pravljično, kot je bilo zgoraj na planini. Prav vesel sem bil, da sva bila sama in nama je bilo dano užiti nekaj dolgih trenutkov spokojnega miru.

Od jezera sva se vrnila na planino in tam nadaljevala proti sedlu Sissanis. Do tam se je pravljica napisala do konca, saj sva ob poti srečala kar nekaj svizcev, ki so glasno brlizgali, ko so naju uzrli. Največji, kar sva jih uspela videti, ni bil dosti manjši od princeske.

Nekaj malega pod sedlom sva prišla še do enega čudovitega jezerca, Lago Pera imenovanega, in ker sva bila tod deležna imenitnih razgledov, ki jih pri spodnjem jezeru ni bilo, sva si privoščila še en krajši počitek.

Na sedlu Sissanis, do kamor nisva imela daleč, sva lepo videla pot, po kateri bova sestopila in tudi pot, po kateri se bova povzpela na Navagiust. Presenetili so me rdeči krogi (bolli rossi) na posameznih skalah, saj so zadnje informacije s spleta navajale, da na vrh vodi neoznačena steza. Te oznake mi niso bile odveč, ne spodaj, še manj zgoraj, saj je bil vršni del izredno strm in podrta pot precej izpostavljena, tako da sva si zadnjih nekaj deset metrov oba pomagala z vsemi štirimi. Ko sva stopila na vrh, sem bil presenečen, kako malo prostora je na vrhu. Pazljivo sem moral izbrati kotiček, kamor sva sedla k počitku, saj je bil svet na vse strani prepaden in bi se z malo nerodnosti kaj zlahka kak kos opreme odkotalil v prepad.

Vrh in razglede z njega lepo opišejo vrstice na spletni strani SentieriNatura:

"Cima del monte Navagiust è molto stretta ma anche incredibilmente panoramica."

Ko sva si med počitkom privezovala dušo, sem razmišljal o marsičem, med drugim tudi o tem, da že dolgo nisem nekega vrha, nekega vzpona, doživljal tako čustveno, kot sem današnjega. Precej globlje se mi je v dušo zapisoval današnji dan, kot so se mi dnevi na minulih turah, čeravno vedno dajem, psihofizično gledano, duševni plati ture večji poudarek kot fizični. Razbolele mišice in utrujene noge gredo v pozabo, tisto kar doživim in se mi v dušo zapiše, pa ostane do konca mojih dni.

Začetek sestopa je bil sila previden vse do strmih trav nekaj deset metrov nižje, potem pa je izpostavljenost popustila in do sedla Sissanis sva zmogla kot bi trenil. Od tam sva sestopala ob rečici Sissanis, kmalu prišla do ruševin zgornje planine, do Casere Sissanis di sopra, in nekaj nižje srečala prve (in zadnje) pohodnike na tej strani. Dve deklici sta hoteli vedeti, koliko je še do sedla in ko sem ju potolažil, da več kot dvajset minut ne bosta rabili, sta si vidno oddahnili, tako kot njuni starši, ki so prišli tik za njima.

Ko sva nekaj nižje zagledala krave na paši, sem vedel, da do spodnje planine Casere Sissanis di sotto ni daleč in res sva kmalu prišla do tja. Krasna hišica je vabila k počitku, ker pa je med sestopom postalo kar vroče, se na planini nisva dolgo mudila. Raje sva nadaljevala s sestopom, saj je pot nižje zavila v gozd, kjer nama je bilo koj prijetnejše in je korak spet lažje stekel.

Do doline je bila pot mestoma sila strma, ponekod tudi betonska, tako da sva do križišča pri potoku, kjer sva zjutraj pričela s turo, prišla precej trudna.