Vetta Bella - Lepa glava

Mali srpan, nedelja 1.7.2018

Sprva sem nameraval v Benečijo, pa mi vremenski obeti niso bili po godu. Kasneje sem se pripravil na potep, ki si ga že dolgo obetam in je bližje domačim krajem. Na koncu sem odšel drugam in imel petdeset odtenkov megle, moče toliko, da sem bil premočen in nič celih nič razgledov z vrha. Navkljub temu sva se imela lepo in ker sem bil sam na tej turi že nekajkrat, sem lahko na vrhu princeski brez zadrege razložil, v kateri smeri so katere gore.

Vedel sem, da je temu tako, a vseeno leta dolgo ravnal drugače. Potem pa me je pravljično bitje le prepričalo, naj se ravnam po tem, da po dežju vedno posije sonce. Da je smiselno počakati nanj, saj so potem potepi prijetnejši, razgledi lepši in spomini temu primerno bogatejši. Od konca zime do sedaj se mi je to že nekajkrat obrestovalo in prepričan sem, da se mi bo tudi v bodoče. Če me vremenska napoved ne bo prepričala, se dolgo pričakovanega in še neznanega potepa ne bom lotil, vse dokler na napovedih ne bodo narisani samo sončki. Kdor čaka se načaka in če ni neučakan, pogosto dočaka.

Bila sva zgodnja, zato sva vozilo lahko pustila zgoraj ob cesti in, kot se je pokazalo po turi, tudi v senci. Okoliške gore so bile zavite v gosto meglo, kar me ni motilo, saj sem bil prepričan, da nama bo najkasneje na pol poti do vrha posijalo sonce. Še preden sva s ceste stopila na pot v gozd, so se kot film zavrteli spomini na minule potepe tod, ki jih je bilo toliko, da ni mogoče pomniti vseh. Od gora nad dolino Belega potoka, tistih bolj znanih in obiskanih, le Velika Lojtrca - Cima Grande della Scala in Vette Scabre še nista dočakali mojega obiska. Glede prve raje ne ugibam, če in kdaj, za drugo upam, da se spoznava kmalu. Tudi tistega potepa sem se živo spomnil, na katerega me je spreletel prvi spomin, ko me je M. pocukala za rokav na Kaninu, nekaj mesecev nazaj. Nje in Igorja, ki sta odšla tja, kamor sva se odpravila s princesko danes in nas, ki nas je bilo za dva avta, in smo se odpravili na Pan di Zuchero - Rogljič. Ves dan sem se po malem spominjal tega in onega s potepov v teh koncih in zagotovo se nisem spomnil vsega.

Slabo uro sva potrebovala do Brunnerja in ker sva še vedno imela meglo, kar nadaljevala s potjo. Čim prideva na sonce, sem si rekel, bova malo sedla in počila. Prek potoka sva skočila vsak po svoje in oba imela kar nekaj sreče, da zaradi spolzkih skal nisva čofnila v tolmun. Deset minut kasneje mi je že bilo vseeno, četudi bi, saj sva bila zaradi mokrega rušja in trav ob poti morda mokra še bolj. Vdana v usodo sva krevsljala po gruščnati poti navkreber, upajoč na skorajšnje sonce. Vsaj jaz. In res je skozi oblake posijalo nekaj žarkov, ki pa so bili kratkega veka in naju niso pogreli, še manj posušili.

Kmalu sva prišla do skoka, kamina, skozi katerega pelje pot. Teh nekaj metrov, ko si moraš pomagati tudi z rokami in je pot tudi malce izpostavljena, mi je bilo vedno v užitek. Tokrat sem se temu užitku odrekel, saj sem se že prej odločil za ovinek po desni, kjer je med strmim rušjem pot primernejša za pasje tačke. Že res, da je tisti rob malce bolj izpostavljen, a se namesto za skalo potegneš za rušje in si mimogrede nad skokom. Teh nekaj metrov sem jaz prevzel vodstvo in s princesko, varno pripeto na prusikovo vrvico, sva težavnejši odsek zmogla v dveh raztežajih. Ker je princeska z odliko opravila z, pasje gledano, A0 mestoma, je za nagrado dobila kar dva briketka. Namesto, da bi se dvakrat potegnila za sistem, pardon, za rušje, sem jo jaz dvakrat nežno potegnil navzgor. Ko sva imela opravka s tem delom poti, sta pod kamin prišla dva fanta, z vrvjo na nahrbtniku in opremo okoli pasu, in bila videti precej presenečena, ko sva midva "izstopila" nad težko mesto po drugi poti, nič manj, ko sta videla, da mi družbo dela psička. Ta fanta sta nato odšla drugam, saj se višje nismo več srečali.

Do vršnega dela sva imela še kar nekaj sitnega skrotja, kjer sva šla pogosto vsak po svoje, to je, vsak tam, kjer se mu je manj mlelo pod podplati, potem pa končno zmogla do trav pod vrhom. Tam je posijalo sonce, tako da je bilo v trenutku precej topleje in tudi nekaj okoliških gora se je za trenutek pokazalo. Ker sva bila precej mokra, sem se razveselil sončenja na vrhu, kjer se bova tako pogrela, kot posušila. Veselje je bilo kratkega veka, saj se je sonce enako hitro, kot se je pokazalo, tudi skrilo za oblake. Da sva pri koncu z vzponom, nama je povedal velik skalnat možic in nekaj molilnih zastavic na njem in ker sem vedel, da je nekaj naprej še drugi vrh, sva stopila do tja in si tam privoščila krajši počitek. Vedel sem, katere gore so okoli naju, tudi kje je katera, videl pa le iz enega na drugi vrh Lepe glave. In še to stežka. 

Privezovanje duše ni trajalo dolgo, saj nama posedanje v gosti megli ni nudilo prav nobenih užitkov. Nekaj pod vrhom sva srečala nasmejanega moža, ki me pozdravi : Peace brother, how are you! Ko mu odvrnem da sem v redu, hvala, ga tudi jaz povprašam: Come stai? In mi pove v polomljeni angleščini, da je spodaj kamin izredno težak, da je tam pustil nahrbtnik in palice, da je drugače iz Palerma in da ni vajen hribov. Doda, da ima nekje v dolini psa, ki ga danes ni upal vzeti s seboj, ker naj bi bila pot težka, sedaj pa vidi mojo psičko in mu je žal. Povedal sem mu, da se težko mesto lahko obide po rušju, a je tam bolj izpostavljeno in da midva s psičko nisva imela težav. Potem, ko naju je še fotografiral, se je poslovil: Peace brother, make love not war! In me objel! Verjetno je bil mož samo veselo razpoložen, priznam pa, da sem pomislil tudi na to, da je kaj močnejšega pokadil med potjo navzgor. Kakorkoli že, s princesko sva tudi navzdol grede hitro zmogla do težjega mesta, prek katerega je princeska opravila tri spuste po vrvi. Vsakič me je na polički počakala, da sem priplezal za njo in ko sva bila iz strmega in izpostavljenega ven, spet samostojno nadaljevala pot navzdol.

Nekaj pod skokom sva za ovinkom srečala večjo skupino iz naših krajev, ki so dejali, da so naju poslušali, kako sestopava in čakali, kaj bo prišlo okoli ovinka. Ko je okoli prišla psička, so bili vidno presenečeni. Ja, s princesko se med potepi dejansko pogosto pogovarjava. In čeravno so najina pota večinoma precej samotna, vsake toliko le srečava koga. In vsake toliko se nama zgodi, da je kdo presenečen, ko posluša najino pogovarjanje, potem pa po poti prideva midva in ni ne pred, še manj za nama, nikogar. Tu nekje je sonce končno zmoglo megle in Visoka Bela Špica se je kot piramida pojavila pred menoj. Lepo se je videlo tudi Vetto Scabre, za katero upam, da ne bo več dolgo neznanka.

Pri Brunnerju sva se osvežila in malce posedela, potem pa mimogrede opravila še s preostankom sestopa. Ko sva prišla do avta, sta bili megla in moča že pozabljeni, midva pa suha in nasmejana po še enem prijetnem potepu. 

Čakajoč na sončke v vremenski(h) napovedi(h) smelo snujeva nove potepe :-)

=> fotografije Vetta Bella - Lepa glava