Nekaj slabše vreme konec tedna, takšni so bili obeti, me je napotilo, da razmislim o potepu bližje doma. Med razmišljanjem kam, sem dobil nekaj namigov in Srednja peč me je takoj zamikala. Hitro sva se zmenila še kdaj, od kod in po kateri poti in naslednje jutro smo se že peljali proti Celovški koči.
Klepetav kot sem, sem se enega mnogih klancev do Trat lotil preveč ležerno. Namesto, da bi bil pozoren na cesto, sem bolj pazil na to, da ne bom česa pozabil povedati. Zato smo morali nekaj metrov vzvratno, potem pa smo z več zaleta in v nižji prestavi zlahka zmogli tako tega, kot vse ostale do parkirišča.
Mimo koče smo se povzpeli do sedla Belščica, kjer sva se zmenila, da se na Svačico povzpnemo nazaj grede, saj sva do tod morala zaradi gneče kar malce potrpeti. Pravzaprav smo hodili proti istemu cilju kar trije bolj vajeni samote. Tudi princeska se je namreč srečala z nekaj njih svoje sorte. Tako smo po krajšem sestopu nadaljevali po poti proti Stolu in Vrtači in kmalu prišli do vznožja Srednje peči, kjer smo zapustili markirano pot.
Sledili smo stečinam med rušjem, kjer so nam bili v pomoč redki možici. Stezica nas je pripeljala na greben, kjer smo pogledali na ono stran, proti Tinčkovi koči in Završnici. Nekaj korakov navzdol, nato prečno kar nekaj deset metrov pod grebensko rezjo do strmega travnatega prehoda, ki nas je zopet popeljal na greben, po katerem smo kmalu dosegli vrh. Posedli smo okoli skrinjice in se posladkali z ananasom in še čim, se razgledali po okoliških gorah in seveda razdrli kakšno o tem in onem. Pravzaprav sva, saj je princeska samo počivala in kaj prigriznila, povedala pa ne kaj dosti.
Vreme je bilo spremenljivo, gore so se skrivale in odkrivale v meglicah, tudi kak temnejši oblak se je našel, hude ure pa se nam ni bilo bati. Sestopili smo po grebenski rezi, kjer je bilo nekaj metrov kar zračnih, nato pa po že znani poti nazaj do sedla in od tam na Svačico. Gor grede vsak po svoje, eni skozi poseke v rušju, drugi ob grebenski rezi, ravno prav hitro oziroma počasi, da je bilo gneče na vrhu nekaj manj.
Ko smo se vrnili na sedlo, je bila obema všeč zamisel, da namesto mimo koče, kar po melišču sestopimo v dolino. Rečeno - storjeno. Po tršem, pasjim tačkam prijetnejšem delu poti, je princeska sestopila sama, po meliščih, kjer gre navzdol kar samo od sebe, pa je sestop opravila v mojem naročju.
Nižje smo bili, bolj je bilo toplo in ko smo se vrnili do avta, smo bili nazaj v poletju. Domov grede mi klanci do doline niso povzročali preglavic, zato ni minilo dosti časa, da sva prišla do gostišča, kjer sva poskrbela za suha grla.
Hvala za idejo, kam na potep. Bil je čudovit, v imenitni družbi.
=> fotografije Srednja peč
Ni komentarjev:
Objavite komentar