torek, 10. julij 2018

Vajnež

Mali srpan, sobota 7.7.2018

Ko smo se odpeljali na turo, sem bil ves izgubljen. Namesto za volanom sem sedel zadaj desno in v prtljažniku ni bilo boksa, v katerem bi dremuckala princeska. Prijetna družba dveh deklet je poskrbela, da sem se kmalu našel, hrib, na katerega smo se odpravili, pa za veselje nad potepom, saj tod še nisem hodil.

Nad Potoško planino smo vzeli pot pod noge in kmalu nad Urbasom zagrizli v precej strmo pot. Klepet o tem in onem in plezanje prek podrtih debel nam je krajšalo čas, tako da smo po občutku sodeč mimogrede  zmogli do bivaka na Belščici. 







Odprt svet je omogočal imenitne razglede, še najbolj je poglede privlačilo veličastno triglavsko pogorje, ki je bilo obsijano s soncem. Ker je bilo vreme vetrovno, smo se topleje odeli, potem pa po eni od mnogih stezic nadaljevali proti vrhu. Hodili smo pod grebenom, saj je tod manj pihalo, potem pa čez drn in strn stopili nanj in po njem do križa vrh Vajneža.









Veter je bil toliko močan, da bi bilo posedanje pri križu nadležno, zato smo nekaj nižje poiskali zavetrn kotiček, kjer smo si privezali dušo. Med klepetom o tem in onem sem omenil, da sem prvič na Vajnežu in kar verjeti nista mogli, da je kaj takega mogoče. Celo sam sem podvomil v to, češ, morda si pozabil, a brskanje daleč nazaj po spominu ni obudilo nič takega, kar bi se navezovalo nanj. Ker je bilo vreme bolj kot ne oblačno in ker veter ni popuščal, smo obisk Stola preložili na nekoč in se namenili sestopiti po grebenu in nato mimo bivaka nazaj do izhodišča. Med sestopom smo se srečali z nebroj ovcami, ki so se pasle nad planino. Prijazno prigovarjanje in velik šop trave v roki je le prepričal eno, da je prišla bližje, se pustila pobožati in mi z veseljem polizala sol s prepotene roke. Včasih se zgodi, da te obkrožijo, da komaj zmoreš naprej in včasih se sploh ne zmenijo zate. Če princeske ni z menoj, mi je mnogo ljubše prvo, če sva s princesko, pa midva storiva drugo.















Ko smo zaključili s potepom, smo stopili do bližnje Potoške planine, kjer sta se dekleti podprli s po njunih besedah odličnimi žganci s kislim mlekom, meni pa je zadostovala skodelica kave. Med potjo domov smo še malce poklepetali o prihodnjih potepih in o dopustovanju, ki nas še čaka, potem pa ni preteklo dosti časa in že sva se s princesko stiskala na kavču.  Prijeten dan je bil, družba nič manj. Tudi tura, ki jo v malce daljši inačici ponovim s princesko jeseni, koj potem, ko bo živina že v dolini. 

=> fotografije Vajnež

1 komentar: