Neobičajno topla jesen me je tolikanj razvadila, da so se mi zdele temperature okoli ničle precejšen mraz, toliko so namreč obetali v gorah, dvatisoč metrov visoko. Za zimske radosti bo še dovolj časa, zima se pravzaprav še začela ni.
O kolesarjenju okoli Palmanove sem razmišljal že lep čas, nekje od takrat, ko sem se odpravil na potep od Ogleja do Gradeža. S Palmanovo seveda mislim na čudovito staro mestece obdano z obzidjem in ne na nakupovalni center ob avtocesti. Palmanova ni daleč od Goriških brd, na laški strani jim pravijo Collio, zato sem itinerar zastavil tako, da sem nekaj malega prevozil tudi tam. Naša 'brda' sem že obiskal, peš in na bicklu, laška še ne. Današnji potep je bil zato namenjen tudi temu, da bolje spoznam te kraje in prihodnjič zastavim kaj daljšega, poganjajoč pedala tako doma, kot na tujem.
Za izhodišče sem izbral železniško postajo, tam je prostorno parkirišče. Po kolesarski stezi sem obšel staro mestno jedro, vozil nekaj časa po eni od glavnih cest, kjer je bilo precej prometa, potem pa me je navigacija usmerila na stransko cesto proti Manzanu. Sončno in toplo vreme me je razvajalo, še najbolj sem bil vesel, da ni pihalo. Na poti do Palmanove je namreč tako vleklo, da so v vipavski dolini izločali lažje tovornjake in tiste s ponjavami, tudi avte s prikolico, če bi tod vleklo podobno, ne bi imel na kolesu kaj iskati.
Poganjanje pedal mi je bilo v užitek, kaj hitro sem ujel pravi ritem. Prometa je bilo bore malo, cesta ravna, furlanski nižini primerna, med razgledovanjem sem se počutil kot med kolesarjenjem okoli Moravskih toplic, le da sem danes v daljavi gledal zasnežene vršace Julijskih in Karnijskih Alp. Ko sem prikolesaril do prvih vinogradov sem se pomujal do ruševin na bližnjem griču, od koder sem imel krasen razgled na nižino in gore, Matajur in krnsko pogorje na eni strani, daleč spodaj Piancavallo, vmes pa Furlanski Dolomiti in Karnijske Alpe, seveda tudi naši in laški vršaci Julijskih Alp. Blagodejno je bilo opazovati zasnežene vrhe, prepoznavati posamezne gore, tudi ugibati, ali mislim na prave. V kraju Dolegnano sem se najbolj približal domačim krajem, od tod do Nebla je samo osem kilometrov, res se zna zgoditi, da naša in laška 'brda' kaj kmalu 'združim' v en lep, sorazmerno dolg in razgiban (brda pač) kolesarski potep. Tod se je moja pot počasi pričela obračati nazaj proti Palmanovi, po edinem kar strmem klancu je seveda sledil sorazmerno strm spust, letelo je, da je bilo veselje.
.jpg)
.jpg)
Lepo...
OdgovoriIzbriši