Bevazzana-San Michele al Tagliamento-Cesarolo-Bevazzana (kolesarjenje, <-> 58,2 km, ↗ 185 m )

Prosinec, četrtek 11.1.2024

Kar ni šlo med božično novoletnimi prazniki, je šlo danes. Vlažne megle in nizke oblačnosti imam že doma vrh glave, kaj bi ju hodil gledat še na laško obalo. 

Obetal se je sončen dan s temperaturo okoli 6 stopinj, pozitivnih seveda, kadar je spredaj minus kolesarim samo v službo. Sredi dopoldneva sem se pripeljal v Bevazzano in tam parkiral pred lično cerkvico, žal v bližini ni bilo nobene gostilnice, kjer bi si privoščil caffè latte in brioche. 

Bevazzana je tako blizu Lignana Sabbiadora, da jo komot smatramo za njegovo predmestje in je odlično izhodišče za poljubno dolge kolesarske potepe ob sami obali in njenem zaledju. Poleti je tod prevroče in preveč gneče, tako za bicikel kot za plavanje, v preostalih letnih časih pa takšno mrtvilo, da pomisliš, da se je večina prebivalstva izselila. Kakorkoli, meni so ti konci sila všeč, sploh v takem času, ko ni nikjer nikogar. Danes, na primer, sem med potepom pozdravil manj ljudi, kot imam prstov na eni roki.

Toplo oblečen sem sedel na bicikel in pustil Garminu, da me vodi po začrtani poti. Kaj hitro sem pripeljal na podeželje, kjer me je nadaljnja pot večinoma vodila ob vodnih kanalih, v daljavi pa so me spremljali zasneženi vršaci. Ker decembra nisem nič kolesaril, sem začel počasneje, nekako ležerno, prepustil sem se razmišljanjem in spominom, podobno kot peš v gorah ali na turnih smučeh sem se nekako odklopil in preselil v svoj svet. Užival sem z veliko začetnico, vsake toliko naredil posnetek ali dva za kasneje, za spominjanja nekoč, in pridno nabiral kilometre.

Kar mi ni uspelo zjutraj, ko sem se pripeljal na "izhodišče", sem neuspešno iskal vse do konca potepa. V vasicah, skozi katere me je vodila pot, ni bilo nobenega lokala, kjer bi si privoščil kofe in kaj sladkega, nobene trgovine, še psi niso lajali za ograjami, kot se pogosto zgodi. Nazaj do avta sem pozdravil samo nekaj malega ljudi, ki so kaj počeli okoli hiše in enega kolesarja. Avtomobilskega prometa tudi skoraj nič, tega sem bil za razliko od tega, da nisem našel kofeta, seveda vesel. 

Že zelo blizu konca mojega potepa sem se odločil, da še ne grem nazaj do avta, raje sem se še malce zapeljal naokoli, raziskujoč, kam vodijo ceste v to in ono smer. Tako bodo naslednja načrtovanja kolesarskih itinerarjev lažja. Pri avtu, ko sem sestopil z bicikla, sem zadovoljno ugotavljal, da me potep ni kaj prida utrudil, tudi to, da bi znalo biti precej drugače, če bi imel med potepom kak konkreten klanec.

Domov grede pa sem že razmišljal o jutrišnjem dnevu, tako o tistem zgodaj dopoldan, ko bom storil prvi korak pri izpolnjevanju velike želje, kot o tistem koj potem, nekje v gorah na snegu ... 

Alla prossima!

-> posnetek prevožene poti