Gruden, sobota 30.12.2023
Spomladi je v teh robeh ogromno klopov, poleti se jim pridruži vročina. Torej pozna jesen ali kopna zima. Žal ni pomagalo, enega je staknila, nebodigatreba klopa, in to konec decembra.
Jutro je bilo kar hladno, ko sva v Klužah (Chiusaforte) vzela pot pod noge. Mimo cerkve in pokopališča sva stopila do zadnje hiše nad vasjo in tam udela pot, po kateri ni bilo daleč do zaselka Raunis. Nekaj ruševin, lična hišica, kapelica Blažene Device Snežne (Beata Vergine della Neve) in vodnjak s svežo vodo. Tudi prvi razgledi. Vreme obeta, po dveh meglenih turah si res želim sončen in topel dan. Ne gre, da ne bi pomislil na minula vzpona na Jof di Scluse oziroma Jof di Chiusaforte. Prvič s princesko in drugič sam, dva čudovita spomina, nič čudnega, da sem tod že tretjič. Tokrat v prijetni družbi.
Okljuk ali dva nad Raunisom je razpotje, približno naravnost položno naprej gre pot imenovana Paternostri, midva sva zavila levo, strmeje navzgor. Nadaljnja pot mi je v dobršni meri ušla iz spomina, šele pred neizrazito grapo Riu dal Plans sem se dokončno prepričal, da sem res že hodil tod. In to dvakrat. Velik balvan z dvema rdečima pikama (bolli rosssi) in drevo, v katerega je zabit velik žebelj, sta odgnala še zadnji dvom.
Da je Cuel di Clari samostojen vrh, vršiček pravzaprav, sem ugotovil med drugim potepom oziroma kak dan prej. Za osvežitev spomina na že opravljeno turo sem pokukal na zemljevid in med drugim ugotovil, da ima vzpetinica, ki je lepo vidna iz ovinka, razpotja, kjer ostro v levo zaviješ proti Jofu, svoje ime. Ker je precej blizu poti, po kateri sva hodila danes, sva skočila še nanj. Namesto, da bi zavila levo, sva nadaljevala naprej, ga obšla in po posekah hitro zmogla na neizrazit vrh. Po drugi strani sva se spustila nazaj do razpotja in nadaljevala proti Jofu di Scluse.
|
Na Cuel di Clari, foto: E.B.
|
Nadaljevanje do vrha mi je ostalo živo v spominu, če sem prvič in drugič pod vrhom malce bluzil iščoč stezico, sem jo danes udel v nulo. Vreme je bilo krasno, prijetno toplo, tudi nad razgledi se nisva imela kaj pritoževati. Na jugu in zahodu se je že videlo goste oblake, vremensko fronto oziroma poslabšanje vremena, ki so ga za prihodnji dan napovedali naši in italijanski vremenoslovci. Kaj prida na vrhu nisva počivala, saj naju je čakala še dolga in razgibana pot.
Sestop do forcelle Patok, kjer stoji zanimiva hišica, je bil hitro za nama. Zgoraj posušeni viharniki, nižje skrivenčene bukve, krasna stezica, ves čas imeniten pogled na Plananizzo, tudi na bližnja Montusel in Cozzarel. Nekaj nižje sva prišla do razpotja, kjer sva nadaljevala po desni poti, leva vodi mimo stavola Patok v dolino. Lesen smerokaz je pritrjen visoko na drevesu, mimogrede ga spregledaš. Sam sem se ga dobro spomnil z zadnjega potepa, saj me je tod dajala skušnjava, da bi nadaljeval še na Plananizzo, a se mi takrat enostavno ni ljubilo. Tokrat pač, s strumnim korakom sva nadaljevala gor ven, čeravno sva še lep čas hodila skoraj po ravnem. Po daljšem prečenju pod vrhom je pot zavila desno proti vrhu. Tam sva prišla na razpotje, kjer je na drevesu lično razpelo, le tega sem se dobro spomnil od takrat, ko sva tod hodila s princesko, dočim mi je pot od forcelle sem ušla iz spomina. Enako kot spodaj nad Raunisom se mi je zdelo, da tod hodim prvič, pa sem spodaj tretjič in zgoraj v drugo. Slab spomin, leta, ali preveč potepanj in hitro kaj zamešam...
|
pod Plananizzo, foto E.B. |
Nadaljevanje do vrha se mi je zdelo daljše, kot je bilo videti na prvi pogled, saj sem pozabil, da pot na vrh ne vodi premočrtno. Lep čas dokaj položno v levo in šele precej blizu vrha desno gor in naokoli na sam vrh. Razgledi še daljnosežnejši kot na Jofu, vsled višine seveda, škoda le, da zgoraj stojijo zabojnik in kup anten, ki kazijo lep vrh. Oblaki prihajajoče vremenske fronte so bili še vedno podobno daleč kot sva jih videla z Jofa, tudi sončece je na naju svetilo ino naju grelo enako kot doslej. Res prelesten dan, greh si je v takem želeti kaj več. Malce sva posedela in si privezala dušo, je bilo tudi potrebno, ne samo prijetno, potem pa počasi nadaljevala s potepom.
Po taisti poti do razpela, na razpotju malce naprej pa desno, levo dol gre stezica, po kateri sva nekaj prej prišla gor. Stezica naju je med med rušjem pripeljala v gozd, bukve, borovci, visoke, zlato lesketajoče se suhe trave, res pravljični konci nad Klužami, zagotovo nisem zadnjič v teh robeh.
Kmalu sva začela oprezati, kod bi šlo najlažje na Colle Naurazis, še bolj neizrazit vršiček, kot je bil Cuel di Clari, tudi precej bolj zaraščen. Čez drn in strn sva s pomočjo prijateljičinega zemljevida, pravzaprav navigacije na telefonu, udela vrh, če sem bil meter ali dva stran od najvišje točke, naj mi bode oproščeno.
Do stezice sva sestopila drugje, dol ven je bilo preglednejše in lažje hodno, potem pa ni trajalo dolgo, da sva spet oprezala kod na naslednji vrh. Monte Belepeit je sodeč po opisih na spletu kar obiskan, ne gre ga zamenjati za manjšega brata nasproti, ki se imenuje Piccolo Belepeit. V spominu sem imel, da je nekje pisalo, da naj bi bil ob poti nanj tudi kak možic, takisto sem mislil, da je vrh nekako "označen", možic, veja, kaj podobnega. Ne enega, ne drugega nisva našla, kar za nosom sva prek strmega pobočja zmogla na vršno pobočje in tam iskala karkoli, kar bi označevalo vrh. Razen oddajnika, repetitorja podobnega tistemu na grebenu Polovnika, nisva našla nič. Le navigacija je že tretjič potrdila, da sva na vrhu.
|
sestop z monte Belepeita, foto E.B. |
Sestopila sva za nosom po visokih travah, pokuk na zemljevid naju je pravočasno usmeril nazaj proti poti, po kateri sva sestopala, mimogrede sva zmogla do lične hišice. Napisa nad vrati žal nisva znala razbrati, tudi kasneje, že doma, na spletu nisem našel ničesar, kar bi razvozlalo uganko. Našel sem opise vzpona na Belepeit, tudi fotografije te hišice, takisto najinega zadnjega vrha danes, Çuc dai Pai-a, ki je samo nekaj deset metrov oddaljen od nje, o hišici sami pa nič. Blizu so tudi ruševine večjega poslopja, morda kak stavolo oziroma kar je ostalo od njega. Na zemljevidu je razvidno poslopje, ruševina, a žal ni poimenovana. Çuc dai Pai je skalnata vzpetinica, skoraj verjeti ne moreš, da se jo vodi kot vrh in se jo najde tudi na zemljevidih. Celo kipec matere božje oziroma kar je ostalo od njega je na njem, enako kot na bolj znanih in precej višjih karnijskih vršacih ino drugod. Malce sva posedela, se razgledala, pomenila, potem pa naprej nazaj, do doline sva imela še kar dolgo pot.
|
hišica neznanega imena, foto E.B. |
|
napisa nisva razvozljala, foto E.B. |
|
počitek, foto E.B. |
Navkljub že precej prehojene poti za nama, sva jo urno drobila navzdol. Dolina je bila vse bližje, ko je tišino zamenjal avtomobillski hrup z avtoceste sva vedela, da se potep bliža koncu. Že skoraj v dolini sva šla še mimo zadnjih stavolov, tudi ruševin, potem pa na enem od razpotij zavila naravnost dol in verjetno po nakrajši poti prišla na kolesarsko stezo. Sonce je že davno zašlo za gorami, mrak je legal na dolino, midva pa sva prešerne volje zaključevala krasno turo.
Kmalu sva stopila v tunel, prvega od dveh, oba kar dolga in razsvetljena. Naredim posnetek ali dva in ugotavljam, da bi bilo verjetno smiselno uporabiti bliskavico (flash). Storim še to, v tunelu se zasliši glasen klik, nekaj podobnega, in v trenutku sva v temi. Kot kaže, je blisk "zmotil" senzorje svetlobe v tunelu, verjetno so mislili, da se je zdanilo in ugasnili razsvetljavo. Ne samo v tunelu, v katerem sva bila, tudi v naslednjem. Čelno svetilko sem imel seveda s seboj, a sva tipajoč zmogla skozi oba brez težav. Še danes ne morem verjeti, da se je zgodilo kaj takega, zelo verjetno je bila v tunelih tema vse do naslednje noči oziroma mraka. Kdo ve...
|
še razsvetljeno... |
|
že v temi, posnetek z bliskavico... |
Domov grede po daljšem času obisk zadruge v Ukvah, nekaj dobrot za domov in odličen sladoled, ki sva ga polizala v sosednji gostilni, kjer so nama postregli z okusno kavico. Krasen dan je bil, prijetna družba in pravljični kraji, lepšega zaključka leta si ne bi mogel želeti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar