Počutil sem se kot doma, ko sem parkiral na majhnem parkirišču za cerkvijo. Vse več je krajev, ki so mi z leti tako prirasli k srcu, da jih pogrešam, če jih dlje časa ne obiščem. Hitro sem se preobul in stopil do bližnje Kalvarije, kjer sem prišel na sonce. Čisto nekaj drugega, kot hladna senca pri avtu. Pogled na božjo njivo, kot Rezijani pravijo pokopališču, proti zatrepu doline in goram nad njo, pokuk na Muzce in Amariano, potem pa v senčen gozd, kjer udenem stezico. Četrtič tod, prvič sam.
Nekam težko sem se odpravil od doma, nič kaj dosti se mi ni ljubilo. Služba, nekaj slabše počutje v zadnjih dnevih, bližnje počitnice, ko bo kar nekaj prostega časa v enem kosu za dejavnosti takšne ino drugačne sorte. "Saj si skoraj vsak vikend zdoma," me je dajala skušnjava, "vzemi si frej in boš med prazniki več vandral." Res ni dosti manjkalo in bi ostal doma, če bi bili vremenski obeti slabši, bi to storil lahkega srca.
Do potočka me je zeblo, onstran pa sem prišel na sonce, ki me je potem spremljalo ves čas potepa. Po nekaj okljukih sem se zalotil, da mi je pot tolikanj domača, da bi jo skoraj zmogel z zaprtimi očmi. Nič čudnega, saj sem jo že nekajkrat prehodil. Skozi borov gozd do razpela, pa spet preko potočka, kmalu prvi razgledi na dolino in gore nasproti, še malo in že sem na ravnini. Tod borov gozd počasi preide v bukovega, suhe iglice na tleh zamenja odpadlo listje, še malo gor in že sem na sedelcu. Tod je bilo zame vedno konec vzpona, tudi tokrat, čeravno je do vrha še kar nekaj poti tako v dolžino, kot v višino.
Precej časa precej položno do vršnega pobočja, tod me je spet zeblo, ob poti je bilo nekaj malega snega, ki je prijetno zahreščal pod podplati, če sem stopil nanj. Še okoli robu in že zagledam vrh, obsijan s soncem, kmalu zatem sedem na suhe trave in se prepustim trenutku.
Kot običajno sem tudi danes gor grede vneto premišljeval o tem in onem, o življenju te dni, seveda sem se izgubil tudi v spominih, želja oziroma prihodnjega časa pa sem se le bežno dotaknil. Verjetno prekratek vzpon, da bi zmogel vse, kar mi je padlo na pamet. Počitek je prijal, kratki turi navkljub, saj me je sončece zmoglo pogreti, razgledi pa so bili kot vedno prelestni. Fotoaparat je kot običajno shranil nekaj razgledov za domov, recimo temu fizičen spomin, materialen, duševno pa se je prav tako kot običajno zapisalo globoko v spomin. Nekoč bodo vsa doživetja, tudi tista najbolj drobna, kratka, mimobežna, dragocen spomin, foto albumi, po katerih bom listal ob spominjanju, nič manj. Če le ni v zvezdah drugače zapisano...
Med sestopom sem seveda naredil ovinek do stavola Goslo, še vedno sem ga, saj je tam čarobno in je lepo še malce posedeti pred vrnitvijo v vsakdan. In zatem še enega do slapu na potoku Tostimarch, katerega sva s princesko med prvim obiskom slučajno našla med sestopom, ker sva enkrat napačno zavila.
Nad Kalvarijo sem še malce postal in se razgledal, Rezija je res čarobna, potem pa stopil še tisto nekaj malega do avta. Med sestopom sem se odločil, kdo bi vedel katerič že, da nekoč bom. Nekoč zagotovo bom. Bom to in ono, bom tu pa tam. Nekoč!
Jaslice so že v cerkvi, kjer sem prižgal svečko za vse moje in malce posedel, recimo, da sem pustil doživetju, da se vtisne v spomin.
Pot domov je bila namenjena premišljevanju glede prazničnih želja, toliko jih je, da kar ne vem, kam z njimi...
Lepo, pusti času čas in uživaj..
OdgovoriIzbriši