Gruden, torek 26.12.2023
Pregovor pravi, da gre v tretje rado. Kar se vremena tiče, je bilo danes res tako, žal v negativno smer. Po septembru 2012 in januarju 2020, ko sva s princesko imela prelestno sončno vreme, je bilo danes megleno, vidljivosti pa približno toliko, kolikor daleč zmorem vreči kamen. No, morda nekaj malega dlje...
Na Talm sem se spomnil nedavno, med razmišljanjem o višjih gorah nad zatrepom Val Pesarine. Nekaj koncev je, ki jih želim obiskati pred koncem leta, Rezijo sem že, nad Val Pesarino sem danes, kaj še pride, bo pokazal čas. Danes sem se odpravil na Talm, ne ozirajoč se na ne kaj dosti obetavne vremenske napovedi. "Če ne greš, ne veš," sem si dejal, "padavin ne bo, vetra takisto ne, ostalo se pa že zmore."
Tako kot zadnjič sem tudi tokrat parkiral v Pricu, nekaj malega nad Pratom Carnico. Priročno izhodišče, saj si kmalu na pešpoti v gozdu, do koče, kamor se lahko tudi pripelješ iz Sostasia, pa je le kake tričetrt ure hoje, odvisno kako hitro stopiš. Z domačinom, ki je prišel mimo, ko sem se preobuval, sva se pozdravila in si zaželela lep dan, potem pa nikjer nikogar visoko pod vrh. Hitro sem stopil mimo zadnjih hiš in na drugem, morda tretjem ovinku zapustil cesto in stopil v gozd. Tod še ni bilo markacij, nekaj višje, ko sem spet prišel na cesto, pa so že bile, tudi smerokaz, da veš kam vodi pot. Skoraj štiri leta je tega, kar sva tod hodila s princesko, spomin pa tako živ, kot bi bilo pred nekaj meseci.
Do koče Rifugio Monte Talm mi je pot minila hitro, na koncu, nekaj malega pred cesto, je bilo precej podrtega drevja, kjer se je bilo potrebno plaziti in plezati preko podrtije, smer gor ven so kazali tudi možički, da si vedel, v katero smer nadaljevati.
Za kočo me je čakal strm betoniran kolovoz, ki mi je bil že prvič odveč. Ne samo gor grede, morda navzdol še bolj. Po njem sem kar hitro prišel do razpotja, naravnost gre pot do sedla Sella di Talm, jaz pa sem zavil desno proti vrhu. Če bi bilo vreme prijaznejše, bi šel naokoli, preko sedla, kot zadnjič, tako pa sem to možnost pustil za sestop, če bi se vreme zjasnilo. Žal se ni. Po kolovozu sem nadaljeval gor ven, vlage je bilo toliko, da bi pomislil, da dežuje, tako sem imel mokre lase. Pri razpotju, kjer ena pot vodi do koče Chiampizzulon, sem že vedel, da do vrha ni daleč, tod nekje se je tudi izgubilo upanje, da me zgoraj obsije sonce.
Nekaj naprej sem srečal nekaj njih s psom, prijazno smo se pozdravili in izrazili razočaranje nad trdovratno meglo, potem pa sem bil spet sam vse do vrha. In tudi tam in vso pot nazaj. Mraza zgoraj ni bilo, vetra še manj, sonca pa sploh nič. Ni mi ostalo drugega, kot da sem zaprl očke in si iz spomina priklical razglede, ki sem jih bil deležen med minulima obiskoma. Ko sem bil prvič tod, nisem poznal ne okoliških gora, ne dolin in vasi pod njimi, drugič mi je bilo vse že zelo domače, danes seveda še toliko bolj. Na hitro sem nekaj malega prigriznil in popil, potem pa stopil dol ven, kaj bi v takem postajal zgoraj.
Sestop je minil hitro, s podrtimi drevesi sem opravil lažje in hitreje kot gor grede, kar prehitro sem bil v dolini. Pri avtu sem srečal dve dekleti, s katerimi smo se srečali pod vrhom. Če me ne bi ogovorili, ne bi vedel, saj sta bili na hribu v kapah in toplo odeti, kdo bi si ju zapomnil tako zadekani. Na hitro smo poklepetali, bolj zgovorno dekle je bilo presenečeno, da sem bil že tretjič na Talmu. Preden smo se poslovili in si zaželeli vse dobro v prihodnjem letu mi je predlagala, naj se prihodnjič odpravim gor iz druge strani, iz Valpicetta, po nedavno odprti poti CAI 226b. Da gre za lepo in razgledno pot. Zahvalil sem se ji za imeniten predlog in se odpeljal domov s še enim prijetnim potepom v malhi spominov.
Namesto v Trbižu sem špežo tokrat nabavil v Villa Santini, pač mi je prešlo v navado, da raje nakupujem tam, kot tu.
Še nekaj dni, še kak potep in leto bo pri kraju. To, ki se izteka, ni bilo slabo, niti najmanj. Le kakšno bo tisto, ki potihoma že trka na duri...
Ni komentarjev:
Objavite komentar