Moja pota po gorah (ino drugod): San Simeone

Gruden, ponedeljek 4.12.2023

Nekako se je prikradel v moje misli, ker je bilo prvič in drugič lepo, sem ga šel obiskat še tretjič. Krasen dan je bil, nad pričakovanji, zagotovo še nisva rekla zadnje.

V hladnem jutru sem se odpravil na pot, kar hitro sem stopil po cesti v breg, saj me je precej zeblo. Do začetka pešpoti sem se ogrel, nekaj okljukov višje je brezrokavnik romal v nahrbtnik, na ovinku, kjer je kapelica in od koder se prvič ponudijo imenitni razgledi na Bordano in furlansko nižino vse do morja, pa sem pospravil še kapo in rokavice. Sonček resda ni grel, kot greje v drugih letnih časih, a je bilo počutje precej prijetnejše, kot je bilo nižje v senci. Med razgledovanjem sem obudil nekaj spominov na minula obiska Simiona, kot se mu pravi po furlansko in je tako tudi napisano na skrinjici na vrhu. Na prvi ugib bi dejal, da sem bil prvič tod pred leti, po krajšem premisleku sem se zavedel, da je že dvanajst let tega. Hudiča, kako teče čas, toliko enih idej in želja, ki se nabirajo in nabirajo, časa pa malo oziroma vsak dan vse manj.

Zna biti, da me je prav to razmišljanje spravilo v neke sorte otožno stanje, žalostno nikakor, in sem potep potem opravil nekako zamaknjen, vsaj občutki so bili takšni. Vzpon do planote mi je šel dobro od nog, pridno sem izkoriščal bližnjice oziroma markirano pešpot, ki je dodobra skrajšala dolžino vzpona v primerjavi, če bi šel gor ven po cesti. Cesta je bila na senčnih odsekih poprhana s snegom in ponekod ledena, tam sem moral previdno in ob robu, za derezice je bilo premalo podlage, tudi v gozdu so bile stare stopinje poledenele in sem raje hodil "na celo" ob poti. Na planoti snega ni bilo kaj prida, bolj poprh, a vseeno dovolj, da je bilo počutje povsem zimsko. Razgledi so bili že tod prelestni, kaj šele me čaka na vrhu. Mimo hišic, ki služijo predvsem počitniškim namenom, sem prišel do konca ceste, tam sem vedel, da bom z vzponom kmalu pri kraju. Tod je bilo snega nekaj več, največ do gležnjev, tudi če ne bi hodil po shojeni poti, gamaš ne bi potreboval, derezic takisto ne. Strmo, pa položnejše, pa spet strmejše, malce skoraj po ravnem, še zadnja strminica in vrh. Jabadabadu! Res se mi je kar smejalo, tako fajn sem se počutil.

Razgledovanje mi je vzelo kar nekaj časa, takisto obujanje spominov, ob pogledu na morje sem se skoraj zasanjal. Nadpovprečno topla jesen me je razvadila, vsaj videti je tako, zato me je danes po malem ves čas zeblo. Tudi na vrhu, čeravno sem bil zimsko odet in pretiranega mraza ni bilo, vetra sploh nič.

Zato sem se kar hitro odpravil nazaj dol in se malce podprl pri cerkvi, katera je skrita očem, če zreš s ceste proti njej. Tako kot vedno doslej je bila odklenjena in sem lahko na kratko posedel znotraj. V cerkvici sem se zavedel, da sem ves dan sam, nikjer nikogar, česar sem vajen in se mi redno dogaja, a take samote, na tak način občutene, že lep čas nisem doživel. Če bi bilo topleje, zna biti, da bi precej dlje posedal tod in se spominjal tega in onega, tudi razmišljal o tem in onem, kar želim in načrtujem v bližnji in nekaj manj bližnji prihodnosti, tako pa sem vse to opravil med nadaljnim sestopom. Na travniku na spodnjem robu planote sem se še zadnjič ozrl nazaj in na hitro podoživel pravkar doživeto, potem pa nadaljeval dol ven. Za ovinkom sem srečal moža z velikim nahrbtnikom,skoraj krošnjo, ki jo je drobil navzgor, zna biti, da je bil namenjen v eno od hišic in je imel nekaj zaloge s seboj. Prijazen pozdrav in že naju ni bilo več.

Dol grede sem izpustil nekaj bližnjic, saj sem želel stopiti tudi skozi katerega od ozkih tunelov. Kar verjeti ne morem, da sem se po tej cesti peljal z avtom, če bi jo prej prehodil, ne vem, če bi se lotil tega podviga. Ga pa zagotovo ponovim, na biciklu seveda, prav zanima me, kako se mi bo zdelo. V edinem tunelu, skozi katerega sem sestopal danes, je bilo lepo videti ledene sveče, kot kapniki so visele s stropa in s sten. Od planote dol sem imel nekaj malega sončka, na trenutke se mi je zdelo, da me celo malce pogreje. Tako, kot se mi je gor grede zdelo, da sem do planote prišel hitro, je bilo enako tudi dol grede. Mimogrede, če malce pretiravam, sem bil na cesti, od tam do avta pa je bil samo še lagoden sprehod.