Svečan, nedelja 4.2.2024
Prvič sva omenjena hriba obiskala s princesko, krasno se nama je dogajalo septembra dvatisočdvanajstega leta. Širne planjave so me očarale, živo sem si predstavljal, kako veselo zna biti tod na turnih smučeh. Dobre štiri leta kasneje, na predzadnji dan leta dvatisočšestnajstega, sva spet prišla. Suhe trave, sončen in topel dan, od snega niti "s", koncu decembra navljub.
Danes lahko končno rečem, da sem opravil zimski vzpon v snežnih razmerah. Že res, da je bila sila strma cestica, ki pripelje na sedlo Sella Festons, okovana v vodni led in ne zasnežena, tudi res, da sem imel naprej do vrha Pieltinisa kar nekaj kopne poti, ampak celostno gledano je bil vzpon res zimski. Sneg, led, nekaj vetra, nekaj malega na derezah in nekaj malega več gaženja do kolen, o obojem več v nadaljevanju.
Lep čas me že ni bilo tod, pred leti so bili obiski pogostejši. Komaj sem čakal, da v Ampezzu zavijem proti Saurisu, bil sem podobno neučakan, kot sem bil tistega dne, ko sem se prvič odpravil v te konce. No, skoraj tako. Dolgi tuneli, potem jez in na njem cesta proti prelazu Passo Pura, pod jezom čudovito jezero, še malo in že sem bil v spodnjem Saurisu, kjer me je presenetila smučarska proga. Umetno zasnežena, kratka in ozka, ter kup male dece na smučeh. Kakšno veselje. Živo sem se spomnil mojih smučarskih začetkov pri stari mami v Beli krajini, v Črmošnjicah, takrat je bilo smučišče še v dolini. Že konec novembra, na takratni državni praznik, je običajno zapadlo dovolj snega za zimske radosti, prvih nekaj dni smo štamfali, kaj je teptalec snega, se tam takrat ni vedelo. Ko je bilo smučišče kolikor toliko utrjeno so pognali vlečnici, na zgornjo lep čas nisem upal, ker je bil teren sila strm. No, leta kasneje se je zdel položen, morda celo preveč, ne samo tukaj tako. Za nagrado, ker smo pridno štamfali in pomagali pri tem in onem, smo se lahko nekaj dni dričali zastonj, Ni potrebno reči, da smo bili z vaško deco pri vlečnici še preden so jo zagnali in da smo takisto lovili zadnjo vožnjo gor, tiste četrt ure do doma na kosilo in čas zanj nam je bilo vedno odveč.
Iz spodnjega sem nadaljeval do zgornjega, iz Saurisa di Sotto v Sauris di Sopra, tam parkiral na skoraj praznem parkirišču in kmalu zatem vzel pot pod noge. Strma cestica, okovana v led, do sedla Sella Festons je pravi kolenogriz, nadaljevanje na Pieltinis se kasneje zdi skoraj kot bi šel po ravnem. Na cesti je bilo dovolj kopnih mest po sredi in ob strani, da sem zmogel brez derezic, ki sem jih poleg derez in cepina seveda imel s seboj. Pač nisem vedel, kaj me čaka, zato sem kot pri Krniški glavici raje nosil nekaj več opreme, da me ne bi presenetilo "gora ni hotela".
Na sedlu, kjer se asfaltna cestica konča, sem se odločil, da si nadenem dereze. Nadaljna pot je bila zasnežena, sneg trd in poledenel, šlo bi tudi ob strani, malo po kopnem in malo po snegu. Derez na teh čevljih še nisem imel, zato sem sklenil, da preverim, kako sedejo nanje. Ne gre, da bi moral kaj popravljati v strmem bregu ali bog ne daj v kaki strmejši grapi. Nekaj časa sem hodil z njimi, ko pa je pot zavila proti Pieltinisu, tam sem imel prve razglede na spodnji Sauris in jezero, sem jih snel, saj je bilo vse več kopnega, tudi sneg ni bil več tako trd. Sonček je imel tako moč, da me je kar malo zaskrbelo, ker sem sončno kremo pozabil doma.
Dan je bil res božanski, če bi vreme lahko naročil, ne vem, če bi znal naročiti tako lepega. Sem ter tja, pa malce navzdol, še naokoli gor in že se je prikazal Pieltinis. In seveda okoliške gore in jezero spodaj in .... Ah, ni da bi govoril, pravljično, da bolj pravljično ne bi moglo biti. Sledilo je položno prečenje, da sem prišel pod vršno pobočje, tod se mi je nekajkrat udrlo do kolen, ker sem stopil izven zapihane gazi. Potem pa samo še vršna strmina, mimogrede sem bil pri panoramski tabli, ki stoji na vrhu. Nebesa na zemlji, sem pomislil, tako nebeško sem se počutil.
Potem sem se razgledal proti Cretonom, Clapom, Sieri, Cimonu, Creti Forati, se obrnil in pokukal še proti Biveri, Clapsavonu, Tiarfinu ... Ne, sem se popravil, nimaš prav. Tukaj si šele v vicah, nebesa so vrh bližnjih gora. Joj, kako sem potreboval točno takšno dozo Karnijcev, zadela me je naravnost v dušo in srce.
Malce prigriznem, spet ploščice, dan prej se mi ni ljubilo v štacuno, malce popijem, uživam v prelestnih razgledih, se izgubljam v spominih, kar razganja me od vsega lepega. Tudi prijetnega. Med razgledovanjem sem razmišljal o kolesarskih potepih v teh koncih, saj tod še nisem bil na biciklu. Prek tega prelaza na ono stran in preko onega nazaj sem, tako nekako naj bi bilo. "komi čakam"
Ne prvič sem se stežka odpravil nazaj dol, žal ne gre drugače. Čeravno se nisem kaj prida zadržal na vrhu, je sonce opravilo svoje, saj je bil sneg že precej razmehčan. Stara gaz je bila k sreči dovolj utrjena, da je šlo lepo po vrhu. Kmalu sem srečal dva mladeniča, hiteč proti vrhu, malce pozna sta se mi zdela, ura je bila namreč že blizu poldneva. No ja, vsak po svoje. Nižje sem srečal še dva para, potem pa sem bil spet sam. Na Morgenleit sem šel po svoje, markirano pot sem zapustil kmalu po tem, ko sem prvič zagledal vrh. Povzpel sem se na sleme, ki vodi na vrh, in gazil prek gležnjev, tudi udiranje do kolen, izjemoma do razkoraka, ni izostalo. V gaženju sem sila užival, že dolgo ne takšnega veselja. No, na Krniški glavici je bilo podobno, le vreme je bilo tam bolj žalostne sorte. Vrh Morgenleita sem ugotavljal, da bi se dalo smučati na kar nekaj pobočjih, kakih dvesto, morda tristo višinskih metrov v enem kosu bi se nekako sestavilo, če bi to ponovil nekajkrat, bi se kar nasmučal.
Z Morgenleita do Sella Festons oziroma do cestice je bil sestop kar siten, malo ledu, malo snega, nekaj kopnega, a je bil k sreči kratek in je bil hitro za menoj. Potem pa po asfaltu dol ven, sonce je opravilo svoje in jutranji led je bil tolikanj mehak, da sem lahko šel kar po njem. Grelo pa je še bolj kot zgoraj, res spomladanska temperatura. Tako kot sem začel, sem tudi končal. Z velikim nasmeškom na obrazu, kaj ga ne bi imel, tako prelesten dan ino božanski potep.
Še postanek nad jezerom in zadnji razgledi.
Želja, da nekega dne s Pieltinisa odsmučam v Sauris di Sotto, je še živa. Kdo ve kdaj, če sploh, si jo uresničim. Zime so vse manj snežene, tistih nekaj bolj belih po prvem obisku sem žal zamudil. Priložnost zamujena, ne vrne se nobena, že res, ampak podobno drži tudi za rek, da izjeme potrjujejo pravilo. Torej čakam na izjemo, nekaj takšnega...
Ni komentarjev:
Objavite komentar