Svečan, petek 16.2.2024
Toliko enih želja in tako malo časa. Se ponavljam, vem, a kaj, ko je življenje neke vrste kopiraj/prilepi in se je potrebno pomujati, da je vsake toliko vsaj malo drugače in drugje, kot je kdo bi pomnil kolikokrat že bilo. Kot običajno sem si želel to in ono, tudi tisto, kje drugje kot tu pa tam. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem se odločil kaj, kje in kako, zakaj pa ima tako ali tako svoj zato.
"Vsega po malem", sem si dejal, "ne premalo, ne preveč", in lepo po Mlakarjevo "na lahno":
Lepe reči morš guštirat na lahno, da nebeš usahnu, še prej ko boš zdahnu, da nebeš usahnu, še prej ku bo cajt.
(Iztok Mlakar, Počasno življenje)
Zjutraj sem z užitkom poležal, saj se mi ni nikamor mudilo. Na praznem parkirišču med Ukvami in Ovčjo vasjo sem se počasi pripravil na potep in podobno počasi vzel pot pod noge. Na lahno. V gozdu sem na prvem razpotju zavil desno, tod nekje sem se živo spomnil minulih dveh potepov na tem hribu. Prvega, z Vinkom in princesko, po taisti poti kot danes, le v obratni smeri, in drugega, ko sva s princesko pot podaljšala do Ukev. Krasna spomina, katerima se bo danes pridružil še en, verjamem, da nič manj lep.
Užival sem v toplem sončnem dnevu, razmišljajoč o tem in onem, lep čas tudi o tem, kako smo v bližnji okolici radostno smučali od pozne jeseni do zgodnjega poletja, ne tako davno tega. Plazje in Kotovo sedlo smo kar nekajkrat smučali še prve dni junija, Lepi Vršič, Kovk in še kaj pa včasih že konec novembra ali vsaj v začetku decembra. Sedaj pa... No, ko sem razmišljal o turni smuki, sem hodil mimo cvetočih telohov in to sredi februarja. V kratkih rokavih bi mi bilo hladno, res zeblo me zagotovo ne bi.
Navkljub temu, da nisem hitel in sem se kar pogosto ustavljal radi razgledovanja, sem hitro zmogel do vzhodnega vrha. Par posnetkov, razgledi, nekaj trenutkov za spomine in že sem nadaljeval proti glavnemu vrhu.
Malce po taisti poti nazaj, pa naokoli po cesti oziroma tistem, kar je od nje ostalo, še malo dol, potem pa spet gor mimo krasnih borovcev do križa in skrinjice na vrhu. Kopiraj/prilepi početje s predhodnega vrha, potem skok do stranskega vršička, kjer sta tudi križ in Marijina podobica, pa nazaj in malce pod glavnim vrhom siesta. Prigrizek, napitek, sedenje, dremuckanje, martinčkanje, ni da ni prijetnih opravkov ino početja. Misli so begale vse od kopnih tur z alpinističnim predznakom, že opravljenih in tistih, ki se morda nekega dne zgodijo, do turnih smukov, takisto bilo je in upam, da še bo, pa vse do bicikla, le ta mi je v vse večje veselje. Če imam že sedaj, sredi zime, težave z odločanjem kam in kako, pa me višje gor ovira sneg, da ne grem tja na biciklu, kaj šele bo poleti oziroma v kopnem delu leta.
Ker sem imel po potepu še kar nekaj lepega za bregom, sem se počasi odpravil navzdol. Na lahno, kot že vse, ves dan. Kar po cesti do sedla in od tam nazaj do avta. Od sedla dol je cesta oziroma kolovoz lep čas v senci, sonce tja še ne posije, zato je bilo na cesti obilo vodnega ledu, vse od roba do roba, včasih sem komaj zmogel po tisto nekaj malega kopnine, ki se je našla. Res zoprno. Kmalu, ko se je ledena odisejada končala, sem zavil v gozd, tam sem spet prišel na sonček in že precej nizko žal tudi do blata. Podobno kot z ledom višje sem se moral tudi tod pomujati, da sem našel dovolj kopnega oziroma manj blatnega, da nisem preveč umazan prišel do avta.
Tam sem se malce očedil in preobul, potem pa skočil v trgovino po špežo. Navadil, tudi razvadil sem se, da nakupujem tam, domače trgovine me res redko vidijo. Po nakupu pa me je čakalo še tretje dejanje tega dne in sicer Trenta. Prek Predela sem se zapeljal na našo stran v Zajnco do Kopiščarjeve domačije, lep čas se že nismo videli. Justi in Vinko sta me lepo postregla, krepko sem se podprl in posladkal, ob tem pa smo seveda tudi prijetno pokramljali. Zunaj je bilo povsem pomladansko, toplo, Triglav pa kot iz razglednice, skoraj še sveže zasnežen. Pravljičen kotiček, ta Zajnca, ni kaj. Potem pa še v vas do znanke, tudi midva se že lep čas nisva videla, prijeten klepet je bil temu primerno dolg in zanimiv.
Še preko Vršiča in še malo in že je bil prijeten potep, skoraj potovanje, pri kraju. Res fajn dan, vse po vrsti, kot so hiše v Trsti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar