Sušec, nedelja 17.3.2024
Že dolgo ne tri zaporedne konce tedna tako slabega vremena. Že res, da bi se v tem času našlo nekaj suhih ur, tudi kak sončen žarek morda, a celostno gledano je bilo vse skupaj ena velika žalost. Vsaj z ozirom na moje prostočasne načrte, tako tiste na snegu peš in na smučeh, kot še bolj tiste na biciklu.
Oni dan, sredi decembra je bilo, odpravil sem se na turno smuko s sedla Bela peč, sem imel na poti tja prijeten opravek. Naročil sem cestno kolo, plačal polog, želja, ki se je porodila nekako med kolesarskim vzponom na Monte Grappo lani, se je tako pričela uresničevati. In se je uresničila v sredo, tisto zadnjo sončno sredo konec februarja, preden so se vremena Kranjcem sfižila za dolge tri tedne. Sonce, kar ga je bilo, je posijalo med tednom, če že, žalostno je bilo gledati skozenj pisarniško okno. O tistem, kar je bilo konec tedna oziroma treh, raje ne bom. Tiste dni sem bil podnevi bolj čemerne volje, spat pa sem vseeno hodil nasmejan, saj sem vedel, da za dežjem posije sonce. In je res, danes je bilo malodane pravljično, sredi belega dne sem sanjal najlepše sanje.
Prvi bicikel, zložljivi Giant, sem kupil med prvim valom, peš je bilo v službo predaleč (a sem vseeno nekaj mesecev nekako zmogel, avtobus pač ni vozil). Mali bicikel je za mesto kot naročen, kak daljši izlet pa bi z njim težko opravil. Sledil je drugi val, zapiranje v občine in regije, zato sem si omislil še eno kolo. Scottov treking model, gravel je bil takrat še redek in precej dražji. Tako sem lahko kolesaril po osrednjeslovenskem prostoru, saj mi je bilo dostopno samo okoliško gričevje, s katerega sem otožno zrl na visoke gore. Bicikliranje mi je postalo tako všeč, da se vse težje odločam, kaj početi ob koncih tedna, kje niti ne, saj so karnijski vršaci še vedno prioriteta, kar se srčnih želja ino potreb tiče, obala z zaledjem med Tržičem (Monfalcone) in Caorlejem pa jim vse tesneje diha za ovratnik. In sedaj bo še težje, saj sem si izpolnil željo s tretjim biciklom, cestni Wilier Triestina, ki je skorajda raketa v primerjavi s trekingom, četudi je tudi ta vrhunski, kar se opreme tiče. Želje so zato, da si jih izpolniš, naj si gre za karkoli. Dedka Mraza in Božička že lep čas nisem srečal, kdaj sem jima zadnjič pisal nimam pojma, torej je vse na meni.
Kdor čaka, dočaka, pravi pregovor, ki se je, kdo bi vedel katerič že, uresničil. Sam pogosto dodam, da kdor čaka, se tudi načaka, tudi tokrat nič drugače. Suhe ceste, sončen dan, čim manj vetra. Na to sem čakal dolge tri tedne in končno dočakal. V Vipavi sem kot običajno parkiral blizu škofijske gimnazije, poleg nogometnega igiršča, in se počasi pripravil na težko pričakovani kolesarski potep.
Po glavni cesti sem odbrzel proti Ajdovščini, prvi občutki so bili, kot da bi iz avta presedlal v avion. Za Ajdovščino sem kmalu zapustil glavno cesto in zavil proti Šmarju in si koj za Velikimi Žabljami ob Vipavi privoščil krajši počitek. Kot malo dete sem občudoval svojo novo igračko, že po nekaj kilometrih navdušen, da bolj ne bi mogel biti. Komaj sem čakal, da zapeljem na klanec, ki pripelje v Šmarje, na tem biciklu imam drugačna prestavna razmerja, zanimalo me je, kako bo šlo.
Klanca sem se lotil v najlažji prestavi, potem pa kmalu prestavil v težjo in spodobno hitro brzel v breg. Če se mi je že spodaj ob Vipavi ful smejalo, sem se v Šmarju dobesedno režal, tako fletno je bilo vse skupaj. Kar malce sem bil ponosen na samega sebe, ker sem dobro izbral opremo kolesa, tako tovarniško, kot vse tisto, kar smo namestili naknadno. Sramov elektronski menjalnik s prestavnimi razmerji, sila primernimi za klance, drugi plašči, da ne rabim zračnic (tubeless) in "Air-Liner", da vozim še bolj brez skrbi. Plus karbonska pedala ter nosilci bidonov, da je vse skupaj skoraj pol lažje od treking bicikla. "Po ravnem leti, v klanec je udobno in spodobno hitro, sedaj pa še po bregu dol, da vidim, kako bom s tem polagal ovinke" sem se menil sam s seboj, ko sem si oblačil brezrokavnik, da me ne bo preveč prepihalo.
V dolino Branice sem pridrvel kot blisk, še dobro, da sem tod že kolesaril in so mi bili ovinki domači, takisto križišče, kjer sem zavil proti Kodretom. Ovinka do Štanjela se mi ni ljubilo delati, tam se kolesaril že večkrat, prišedši iz različnih koncev, in zagotovo bom še kdaj. Ko sem za Kodreti zavil nazaj proti Vipavi in me je čakal še zadnji položnejši klanec do križišča, kjer se zavije v Goče, sva bila z biciklom že povsem na ti. Morda sem bil še malce neroden z vpenjanjem in odpenjanjem pedal v primerjavi s treking biciklom, saj tod vozim s cestnimi, tam pa z gorskimi. Pri vinogradih pod Gočami še en počitek, razgledovanje, res krasen dan je bil, sončen in topel, nato pa še grande finale skozi Lože nazaj v Vipavo.
Domov grede sem seveda še največ premišljeval o prihodnjih kolesarskih potepih, čeravno mi tudi nekaj smuških še vedno buri domišljijo. Bom videl, kaj bo reklo vreme, in se temu primerno odločil za to ali ono, kaj lahko pa se zgodi, da me zamika nekaj tretjega . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar