Sušec, sobota 23.3.2024
Karnijce, kamor me je vleklo, sem zaradi Planice odmislil. Kadar sta na sporedu Pokal Vitranc in Planica, na pot v tisto smer še pomislim ne. Zato sem se odločil za obisk Lignana, kakopak z biciklom, in se kaj hitro tudi premislil. Tudi tam so obetali precejšnje vremenske nevšečnosti, nekje od poznega popoldneva naprej. Kar dolg potep sem nameraval opraviti, sama pot do tja in nazaj tudi zahteva svoj čas, nekako se mi ni zdelo, da bi hitel in se bal, da bi se znalo vreme poslabšati prej, kot so napovedovali. Potem sem pomislil na Kras, Lipico, Škocjanske jame, Divačo, Kozino, dolino Glinščice in še kaj, povsod tod sem že kolesaril, marsikaj v teh koncih seveda opravil tudi peš, in kar hitro sestavil itinerar današnjega potepa.
Parkirišče pred železniško postajo v Sežani je bilo precej prazno, tudi po potepu tako, v miru sem se pripravil na vožnjo. Vreme je obetalo, jasno in toplo jutro ni dalo slutiti, da bo zvečer in ponoči precej drugače. Po znani poti sem se po stranskih ulicah zapeljal iz mesteca in po nekaj kilometrih glavne ceste zavil proti Lipici. Konjev nikjer, na golf igrišču pa množica njih, morda je bila kaka prireditev. Do mejnega prehoda sem se lepo ogrel, tam pozdravil karabinjerje in oni mene, potem pa nisem imel daleč do Bazovice. V vasici ogromno parkiranih vozil ob cesti, še več pešcev, zna biti, da se jim je kaj dogajalo, zato sem kofe in brioche odmislil. V Boljuncu kratek postanek za nekaj posnetkov in pokuk na zemljevid, potem pa urno naprej.
Do sem domače, naprej precej manj. Na stranskih ulicah v neke sorte industrijski coni je bil Garmin zelo dobrodošel, vse do Milj, tam sem udel kolesarsko stezo, kjer so bili tudi smerokazi z napisi kam in koliko je do tja. Fino. Tu nekje sem z užitkom pozobal energijsko ploščico, takisto je sedlo nekaj požirkov izotoničnega napitka. Škofije niso bile daleč, tam sem prišel nazaj domov, na razgledni točki nekaj naprej sem se ustavil in poslal pozdrave v Cikute, ki niso daleč od tod. Ni hudič, da se kaj kmalu ne zapeljem tudi tja ali vsaj tam mimo, tudi v domačih logih imam nekaj lepih potepanj za bregom. Še malo in že sem bil na cesti, po kateri smo se nekdaj vozili na morje in nazaj domov.
Do Rižane še po ravnem, potem pa se je pričelo. Črni Kal in dolg klanec, ki ne popusti vse do Kozine. V Črnem Kalu, vasici, sem se ustavil v gostišču ob cesti in si privoščil jabolčno krostato, kofe in Coca Colo. Okrepčilo je dobro delo, počitek nič manj, nadaljevanje potepa je šlo občutno lažje od nog, kot zadnjih nekaj kilometrov do tod.
Na kolesu imam namenoma take sorte prestavna razmerja, da so mi še tako strmi klanci v užitek in izziv. S primerno kondicijo, seveda. Vožnja po ravnem oziroma ravninah me veseli ob morju, tam drugače ne gre, najljubši pa so mi prelazi, še posebej takšni, prek katerih se da narediti krožno turo, in tisti, kjer so potekale etape Gira. Nekaj slednjih sem že, nekaj jih še bom, potem pa verjetno Francija in tisti, prek katerih poteka Tour. Španija bo verjetno predaleč, ali pač ne, bomo videli, kaj prinese čas.
Med vožnjo po črnokalskem klancu sem se spomnil let, ko sem imel Trabanta, vsak čas bo štirideset let tega. Seveda tudi voženj na morje, v Piran. Tja grede je šlo fino, brez težav, nazaj domov pa sem se vrh klanca vedno moral ustaviti, saj se je za menoj pogosto naredila kolona vse do Kopra. Žal ni šlo hitreje. Dvotakten motor, podoben tistemu v večji kosilnici, in 6V električna napeljava, ponoči sem s prižganimi dolgimi žarometi komaj kaj videl. S sošolcem iz srednje šole sva z njim prevozila dobrih 5000 km med potovanjem po Italiji, Franciji, Monaku, Španiji, Andori, Švici, Lihtenštajnu in Avstriji. Mladost, norost, ampak bilo je mega!
Zna biti, da danes na biciklu nisem bil kaj dosti počasnejši, kot takrat v Trabantu ...
V Kozini sem na bencinski črpalki poskrbel za pijačo, potem pa nadaljeval proti Rodiku. Oziroma želel nadaljevati v tisto smer, a žal ni šlo, ker je cesta zaradi gradnje zaprta za ves promet. Zato sem nadaljeval proti Divači in proti Rodiku zavil kasneje. Lahko bi ostal na glavni cesti, prometa ni bilo kaj prida, a sem želel spoznati še stranske ceste ino manjša naselja, saj me bodo kolesarska potepanja zagotovo še privedla v te kraje. Tu nekje sem začutil, da me počasi dohaja utrujenost, zato sem se podprl z energijsko ploščico, pil sem tako ali tako ves čas po malem. Divača ni bila daleč, malo za njo se ustavim pri kraškem ponoru Brezno pri Risniku in naredim par posnetkov.
Pogled na Garmin in prevožene kilometre mi je dal vedeti, da se vožnja počasi bliža koncu, da Sežana ni več daleč. In res kmalu zagledam rumeno tablo, na kateri piše Lokev. Od tod dvakrat s princesko na Kokoš in sam nekajkrat na biciklu enkrat sem, drugič tja, enkrat tudi prek Kokoši. Mimo jame Vilenica sem bil kmalu na glavni cesti, nekaj zatem sem se peljal mimo križišča, kjer sem zjutraj zavil proti Lipici in še malce kasneje že v Sežani.
Bicikel na streho, preobuvanje in preoblačenje, potem pa malce ždenja za volanom, preden sem se odpeljal domov. Zadovoljen, zelo zadovoljen. Tako z biciklom, kot samim seboj, to je mojo kondicijo. Skoraj osemdeset kilometrov v dolžino in preko tisoč metrov v višino, pa so bile noge po potepu še precej sveže, tudi dan zatem nobene utrujenosti. Zdaj bo pa res treba v hribe, sem razmišljal na poti domov, misli pa so begale vse od karnijskih vršacev do beneških lagun, pa še na kaj vmes sem se spomnil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar