sobota, 03. januar 2015

Glinščica ( Val Rosandra ; nekaj še neobiskanih kotičkov )

Zdaj bivaš vrh višave jasne, 
kjer ni mraku, kjer ni noči, 
tam sonce sreče ti ne ugasne, 
resnice sonce ne stemni. 

               
              (Simon Gregorčič)

Na katerokoli goro sva se povzpela, tudi hrib in katerokoli mestece sva obiskala, tudi vasico, vedno sva tam ali tam blizu našla še nekaj, zaradi česar sva se želela vrniti. In tako sva se marsikam vrnila, se marsikam vračala in se marsikam želela vrniti . . .

Kot običajno sva s princesko začela v Boljuncu, izpred Kulturnega doma. In kot običajno sva vznemirila vse kosmato tam okoli, da se je slišal lajež še dolgo potem, ko sva bila ven iz naselja. 



Tokrat sva pot zastavila tako, da sva se prvo povzpela do Comicijevega obeležja in sicer po desni poti, pod steno, ker tam še nisva hodila. 




Zgoraj ni bilo nikogar, zato sem pri obeležju posedal dolgo časa in se izgubljal v spominih. Dolina mi je ležala pod nogami in malodane vsak kotiček, ki sva ga z Majo prehodila, je bil kot na dlani. Ure in ure bi lahko sedel tam zgoraj in razmišljal, pa ne bi vsega razmislil. 





Ko sva se malce okrepčala in odžejala, briketke je samo ona, frutabelo oba, sva sestopila do cerkvice Marije na Pečeh in od tam do Botača. Zanimivo je bilo videti slap Supet in rečico spodaj odeta v leden oklep. Zna biti, da je tole z ledom bolj redek pojav. 




Ker so imeli v gostilnici v Botaču kar nekaj obiska, nama pa ni bilo ne do družbe, še manj do gneče, sva se povzpela do kolesarske in peš poti in se po njej mimo Zabrežca vrnila v Boljunec. 




Tudi Glinščico sva obiskala in se vanjo vrnila. Če minulo poletje ne bi bilo tako mokro in hladno, bi lahko zapisal, da sva se vanjo vračala . . . 

Ni komentarjev:

Objavite komentar