Gradež ( Grado , Grau )

Spomini so kot iskre, ki pod pepelom tlijo, 
a ko jih razgrneš, vedno znova zažarijo. 

                         (J. W. Goethe)

Kadar vreme ni bilo za višje, sva šla nižje. Pogosto najnižje, vse do obale. Ker nama je bilo všeč, sčasoma vse bolj, sva najnižje potovala pogosto tudi, ko je vreme bilo tako za višje, kot tudi za najvišje. 

Tako kot v gorah, sva tudi na obali odkrila nekaj krajev, ki so nama zaradi tega ali onega sedli globoko v srce. Gradež ( in okolica ) je bil brez dvoma med njimi.

Najin zadnji potep v Gradežu, ne vedoč, da je Najin zadnji, je bil nekaj posebnega. Pot pod noge sva vzela v Pineti, tako da sva tistega sončnega dne v prvi polovici oktobra, naredila tja in nazaj, vključno z malce sem ter tja, prek deset kilometrov sprehoda. Bal sem se, da bo hoje zate preveč, celo malce dvomil, ali boš zmogla. Pa ti je šlo odlično izpod nog in si zlahka zmogla, zvečer pa si bila tako srečna, kot že dolgo ne. In jaz zate in zaradi tebe nič manj.

Pikica moja, spominjam se, s kakšnim veseljem si se bosa sprehodila po mivki. Kako si bila vesela nekje na pol poti do tja, ker si se dobro počutila. Kako sva uživala ob kosilcu s kvartinom rdečega v Najini gostilnici s cucino tipico in kako nama je prijal sladoled malce po tem. Tudi pot nazaj je bila polna veselja in sreče, prešerne razigranosti.

Ker je tudi na obali zmrzovalo, se nama s princesko zjutraj ni nikamor mudilo. Tudi potovala sva počasneje kot običajno, pa običajno vedno potujeva počasi. In tako sva pot pod noge, ravno tako v Pineti, vzela šele malce po poldnevu. Pot do starega dela Gradeža in nazaj, vključno s sladoledom v Najini slaščičarni Duca dAosta, je minila kot v sanjah. Vsepovsod spomini na Najino to in ono . . . Ne vem, če sem zmogel desetino poti prehoditi brez solz v očeh.

Pikica moja, škure na tisti stari hišici poleg cerkve so že zaprte. In tisto majhno okence zgoraj, brez škur, je že zagrnjeno s čipkasto zaveso. Ničkolikokrat sva ugibala, kakšno je stanovanjce za tistimi škurami in kaj vse se je za njimi dogajalo v minulih stoletjih . . . Tudi Najina cucina tipica je zaprta, vse do Velike noči, piše na vratih. Slaščičarna pač ne, ta naju ni nikoli izneverila. Zato sva s princesko snedla dve kepici, jaz malce več kot ona. Tako sva naredila, kot sva delala midva. Sedla sva na kamnito klopco na ulici, tisto, na katero je najlepše sijalo sonce in se v miru posladkala . . .  

Preden sem prišel k tebi, sem gori na Gori prižgal svečko. Zate, za Naju, za vse Najine. Tako, kot sva jo marsikje marsikdaj prižgala skupaj.

Potem sva bila dolgo skupaj in Najinemu pogovoru ni bilo ne konca ne kraja. Nama nikoli ne bo zmanjkalo besed. 

Nato sem prižgal še svečko pri tebi, da ti bo topleje v teh mrzlih dneh.

=> fotografije Gradež