Slovo

Ni smrt tisto, kar nas loči,
in življenje ni, kar druži nas.
So vezi močnejše. Brez pomena
zanje so razdalje, kraj in čas.

             ( Mila Kačič )

Vem, da veš in vem, da veš, da vem.  Sva si pogosto rekla.

Čutim, sva dodala. Nič manj pogosto.

Ko sva se prvič  drug drugemu zazrla v očke, je bilo, kot da sva se po neznansko dolgem času ponovno srečala. Bilo je neverjetno . . .  Tisti trenutek sva vedela, da je to to.

Zavedala sva se tega, kar nama je dano in bila neizmerno srečna. Sekunde so bile dnevi, minute tedni in ure meseci . . . . tako polno je bilo vse Najino. Nič manj popolno. Redkim je dano živeti in doživeti tako brezpogojno ljubezen, predanost in razumevanje. Nama je bilo.

Le nekaj ur, preden si zadnjič zaspala, sva se kot ničkolikokrat poprej pregovarjala, kdo koga bolj ljubi in raje ima. In kot ničkolikokrat poprej ugotovila, da drug drugega ljubiva in rada imava še bolj-enako !

Le pri pri poljubčkih si tokrat zmagala ti - na moj zvrhan koš poljubov si mi odvrnila, da mi jih vračaš na kvadrat ! 

Po svetu sva vedno hodila z roko v roki.  Marsikam sem te popeljal držeč za roko in ti kaj lepega zašepetal. Rada si videla, da ti šepetam.

Sedaj bom po svetu hodil sam ; namesto, da bi te držal za roko, boš najgloblje v mojem srcu. Hodil bom tudi tja, kamor sva želela oditi skupaj. In tam ti bom šepetal, kot sem ti šepetal, ko si bila tik mene.

Zbogom, moja ljuba Maja.