čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu...
( Tone Pavček )
Ljubezen moja, na začetku Najinega začetka sva se pogovarjala tudi o koncu Najinega konca. Razumel sem te, kot si ti razumela mene. Sedaj, ko vse tudi čutim in občutim, ti moram prišepniti, da te razumem še bolj, kot sem te razumel takrat.
Danes sva se s princesko odpravila na hrib, kjer se je začel Najin začetek ; tudi zato, da sem ji bil bližje in je lažje razumela moje šepetanje.
Tri stopinje pod ničlo je kazalo pri Koči na Gozdu, ko sva vzela pot pod noge in tačke. Princeska je norela od veselja, ko sva našla nekaj malega sneženega poprha, da se je lahko povaljala po njem, v gozdu pa je bilo toliko raznoraznih vonjav, da sva cikcakala po poti, kot cikcaka domov tisti, ki ga ima nekaj malega preveč pod kapo. Kmalu sva bila pri tisti klopci . . .
Ljubezen moja, se spomniš letošnjega začetka decembra . . . ko sem te povprašal, mar naj sam skočim na Najin Mavrinc in pod križem prižgem svečko za vse, ki so nama blizu, za vse, katerim želiva vse dobro . . . tako, kot sva storila lani. Pa sva se nekaj časa gledala in si dejala, da ni potrebno, ker se bova, ko bo čas za to, gor odpravila skupaj. In sem ti jaz nato dejal, da če nama ne bo zneslo do vrha, do spodnje klopce zagotovo zmoreva . . . Veš, danes sva bila gori s princesko, prav na vrhu, pri križu. Svečke pa nisem prižgal, ker sem jo včeraj, ko sem bil pri tebi. Pravzaprav sem prižgal dve, za vsako polovičko srca eno . . . tako, kot si lepo zapisala k objavi o vzponu na Dobrač.
Naj je bila pot položna ali naj se je kak okljuk strmeje pokonci postavil, princeski je bilo vseeno. Tempo je bil vseskozi enako (pre)hiter. Da sem zmogel sem ter tja kak posnetek narediti in se za hip ali dva ustaviti in poduškati, sem jo moral prav lepo prositi. Če to ni bilo dovolj, pa sem jo podkupil z briketkom ali dvema. Ko sva prišla na sedelce, kjer so se nama odprla obzorja, pa se tudi njej ni nikamor več mudilo in vrh sva dosegla prav spodobno.
Ljubezen moja, se spomniš začetka Najinega začetka, ko sva na vrhu ležala na dekici, na naju pa je skozi temačno nebo sijalo nekaj sončnih žarkov. Ko je bila tišina tista, ki nama je povedala vse, kar sva želela povedati drug drugemu. In ko naju je nekaj kasneje, na Kumlehovi glavi, ujela ploha drobne sodre, za katero sva dejala, da naju je posula z biseri. Ko sva se odpravila v dolino, sva vedela vse. Drug drugemu sva se razgalila do dna duše in takrat sva prvič dejala: čutim.
S princesko se na vrhu nisva prav dolgo zadržala. Le toliko, da sva snedla dve banani skupaj in nekaj briketkov ona sama. Meni nekako ne gredo, medtem ko njej banana prav lepo sede. Aja, pa še fotografijo naju dveh samih sva nekako zmogla. Nazaj grede se zverinici ni prav nič mudilo ; prav uživaško počasi je nizala okljuke navzdol.
Ljubezen moja, onstran prelaza je Najina sanjska dežela, katero nama ni bilo dano mnogokrat obiskati skupaj. S princesko sva se po turi odpravila tja, tudi zate. Vem, da veš, koga vse sva obiskala. In veš, da vem, kateri so bili tvoji ljubi kotički, do katerih nekaj njih sva se danes sprehodila s princesko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar