padajo tiho in vdano.
Padamo, padamo zreli listi,
drug za drugim v Neznano.
( Ivan Minatti )
Da bo sobota sobota, kakršne še ni bilo, sem vedel že soboto poprej.
Mesec dni je minilo, odkar se z mojo ljubo Majo ne zmoreva več stisniti v objem. Mesec dni, ko sem se spraševal ne samo kako, temveč tudi, ali bom sploh zmogel. Mesec dni obujanja spominov in neizmerne sreče, ker sva bila in hkrati mesec dni neizmerne žalosti, ker je odšla.
V enem od najinih pogovorov, tistih najglobljih, mi je Maja dejala: "Čas celi rane, a brazgotine ostanejo" Ker nisem vedel, kaj naj rečem na to, sem jo samo nežno stisnil v objem. Danes vem, da bi ji odvrnil: "Tisto, kar najbolj boli, se na zunaj ne vidi"
V soboto sem želel biti sam z Majo, tam nekje, kjer nama je bilo lepo. Kamor sva se rada vračala in kamor sva se želela vračati.
Zouf di Muez je prej grič, kot hrib, vsaj kar se višine tiče in pot nanj je označena samo z "bolli rossi", brez markacije s številko, kot je običaj v tistih krajih. Pa je vseeno uvrščen v Karnijske Alpe, za razliko od nebroj višjih in oštevilčenih, ki so uvrščeni v karnijski predalpski svet. Odlikujejo ga izjemni razgledi na Zuc dal Bor in Pisimoni na eni strani in na Val Aupo in Grauzario na drugi. V lepem vremenu seveda, ki ga s princesko žal nisva imela. Zato sva sestop po drugi strani in obisk opuščene vasice Riulade preložila na najin naslednji obisk tistih koncev.
Želja, pravzaprav potreba, po samoti in odmaknjenosti je bila tista, ki je princesko in mene popeljala v tiste kraje. Potreboval sem čas in prostor, da sem se lahko izgubljal v spominih, želel sem biti sam, da sem se lahko razjokal kot otrok.
Po Najinem prvem Mavrincu sva z Majo obiskala Rezijo. Na lepem kraju Lipe poti sem ji dejal: "Ljubim te vso, v vsem, z vsem" In jaz tebe enako, je odvrnila. To vse, v vsem in z vsem je bila Najina popotnica ves Najin čas.
Pot na Zouf di Muez je čudovita. Mestoma ozka stezica v zelo strmem gozdu, kjer moraš popaziti na korak. In mestoma prostrani travniki z visoko suho travo, da bi se kar povaljal po njej. In vrh, za katerega ne bi vedel da je vrh, če ne bi bilo na njem spominsko obeležje s križem.
Časa, prostora in samote je bilo dovolj. Na izhodišču sem poklepetal z domačinom, ki ni in ni mogel verjeti, da sem prišel tja samo zaradi tistega "griča". In na vrhu sem poklepetal s starejšim parom, ki se je v dolino odpravil po tisti poti, po kateri se bova s princesko prihodnjič.
Po turi sva s princesko odpotovala v Humin, v Najino Gemono, kot sva ji rekla z Majo. Tam sva se sprehodila po vse tistih ulicah in uličicah, po katerih sva se tako rada sprehajala z Majo. Le sladoleda v Najini slaščičarni poleg katedrale nisva zmogla, ker ga pač niso imeli.
Potem, ko smo popoldan skupaj prižgali svečko Maji, smo preživeli nadvse prijeten večer.
Neverjetno, a tudi najlepši in najdragocenejši spomini znajo povzročiti bolečino v srcu in solze v očeh . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar