Ker smo se zmenili, da za vsak slučaj s seboj vzamem kratko vrv, je v nahrbtnik romalo še nekaj opreme, ki sodi poleg. In ker smo tam nameravali prenočiti, se je nabralo še nekaj tega in onega za povrh. Princeska je z zanimanjem opazovala kup opreme sredi sobe in me na vsak način želela prepričati, da je zvita prusikova vrvica njena igračka. Še dobro, da ni vedela, da kup opreme pomeni tudi to, da tokrat žal ne bo mogla z menoj ...
V ponedeljek zjutraj sta dve prisedli v Ljubljani, četrta v Kranju in peti v Kranjski Gori in ko smo parkirali na koncu ceste pod kočo Grauzaria, je bilo nas pet skoraj na tekočem, kaj se komu dogaja.
Do koče nismo hiteli, saj je bila teža na hrbtu težja kot običajno, pa tudi precej toplo je že bilo. Prvo smo zagledali streho koče in zastave, ki plapolajo nad njo, potem smo prekoračili potok, ki teče pod kočo in se kmalu zatem pozdravili s Federicom, ki nas je že pričakoval. Tako koča kot gore nad njo so nas očarale, nekako divje in nepristopno so delovala ostenja, ki se visoko v nebo pnejo nad kočo.
Ko smo se udomačili, to je odnesli odvečno opremo v sobo in pokofetkali, smo se odpravili proti Serniu. Ker še nihče ni bil tod, smo za prvi vzpon izbrali "via normale", kaj težjega pa naj ostane za morebitni "nekoč". Med počitkom se je vreme obrnilo na slabše in ko smo po 437 prišli na sedlo Foran de la Gjaline, so bili vrhovi bolj kot ne že oviti v oblake. Do sedla Nuviernulis, po poti 419, smo se morali sprva malce spustiti, tam smo na kratko počili, potem pa še v drugo nadaljevali malo navzdol in nato vse strmeje proti Serniu navzgor.
Vršni del je bil mestoma zahtevnejši, zato so tam palice romale v nahrbtnik in je šla čelada na glavo, kaj težjega od tega, da si si moral sem ter tja pomagati z rokami, pa ni bilo. Kmalu smo zagledali križ na predvrhu in ko smo zmogli do tja, smo ugledali tudi nekakšno kovinsko piramido na glavnem vrhu, nekaj malega naprej. Vreme nam je bilo naklonjeno kar se vzpona tiče, saj je bilo hladno in oblačno, ter manj naklonjeno kar se tiče razgledov, saj se prav daleč nismo mogli razgledovati. Tudi počitek na vrhu je bil krajši, saj ne gre, da drgetaš od mraza, ko si privezuješ dušo.
Sestop do sedla Nuviernulis je bil zahtevnejšemu terenu primerno počasnejši kot je bil od tam naprej, to je nazaj do koče.
Vsi zadovoljni nad opravljeno turo smo bili v koči deležni udobja, tudi takega, kakršnega nismo pričakovali in ko smo se očedili in spočili, smo sedli k zasluženi večerji. Okusni enolončnici je sledil poln krožnik karnijskih dobrot, katere smo poplaknili s kozarcem rdečega, vsemu skupaj pa navkljub večerni uri pritisnili piko na i s skodelico kave z mlekom.
Prijeten večer je minil ob klepetu o tem in onem, o minulih turah in turah, ki jih morda nekoč opravimo, potem pa smo počasi legli k počitku, saj smo tudi naslednji dan imeli nekaj lepega za bregom. Kot se pogosto zgodi, spanca dolgo časa ni bilo od nikoder, zato se je prijeten dan dolgo prevešal v lep spomin ...
=> fotografije Monte Sernio
Ni komentarjev:
Objavite komentar