Ko sva konec minulega tedna videla, da je konec z vročino in žal tudi z lepim vremenom, vsaj za nekaj časa, sva se odločila, da bova en konec tedna zmogla brez raziskovanja nekoristnega sveta. Stanovanje je bilo potrebno temeljitega čiščenja in pospravljanja, kar v vročini klimi navkljub ne počnem rad, pa tudi prospektov, zemljevidov, knjig in temu podobnih tiskovin se je med minulimi počitnicami nabralo kar precej, zato je bilo tudi z urejanjem knjižne omare kar nekaj dela. Princeska mi je med čiščenjem pridno pomagala, saj je takoj po tem, ko sem pomil tla, vneto prevohala vse prostore in ko so se tla posušila, je bilo na tleh toliko odtisov pasjih tačk, kot da bi doma imel celo krdelo. V drugo je bilo bolje, saj je princeska ponovno čiščenje prespala v senci na terasi. Da med sprehodi ni bil samo asfalt in dolgočasne okoliške ulice pa je poskrbel najin hrib, saj do Rožnika nimava daleč.
Tudi ta konec tedna obeti niso obetali, zato nisva odpotovala na zahod, kar najraje storiva, temveč sva se po nareku vremenoslovcev odpravila na vzhod. Prek Jezerskega vrha sva smuknila do Železne Kaple in od tam do Koprivne in še malo naprej navzgor, do križišča gozdnih cest, ki vodita ena levo proti Globasnici in druga desno proti planini Luža. Če nama je pred dvema tednoma postalo vroče, ko sva stopila iz avta, nama je danes zažvižgalo okoli ušes, tako je pihalo. Kar streslo me je ob misli kaj naju čaka zgoraj, na odprtem, če že tu v gozdu tako vleče . . .
Začela sva hitro in hitro prišla do planine, kjer so bile vse krave zbrane pred hlevom, saj jih je čakala pot v dolino. Njihovo glasno mukanje je odmevalo še dolgo zatem, ko sva po gozdni cesti nadaljevala proti kmetiji Kumer oziroma do razpotja nekaj pod njo. Sonček naju je prijetno grel, veter je popustil, kar verjeti nisem mogel, da je bilo kako uro nazaj na Jezerskem tako oblačno, da bi najraje obrnil. Po gozdni cesti spodaj in po pešpoti višje sva pridno in hitro nabirala metre v višino, tudi dolžino in kmalu zmogla nad gozdno mejo. Če je pogled v dolino obetal, vremensko gledano, je bil pogled na greben Pece bolj žalosten. Temni oblaki in megle so se vili vzdolž grebena, bučanje vetra je bilo slišati vse do naju, kakih dvesto metrov nižje, nič čudnega, da sem podvomil, ali nama bo turo uspelo speljati tako, kot sem jo zastavil.
Ker so mi izkušnje govorile, da je včasih samo dvom v uspešen vzpon dovolj, da vzpon res ne uspe, sem misli na to ali bo ali ne bo odmislil in korajžno sva stopila proti Knipsovem sedlu in od tam naprej navzgor proti Kordeževi glavi. Če bo sila, lahko še vedno sestopiva po poti vzpona, sem se tolažil in kmalu zatem, ko sem bil potolažen, sva stopila na vrh. Vztrajnost je bila poplačana z nekaj sončnimi žarki, ki so zmogli skozi temne oblake in z nekaj malega razgledi, ki so segli dalj, kot so večji del ture.
Da bi zgoraj počila in si privezala dušo nisem niti pomislil, čim sem naredil nekaj posnetkov sva jo jadrno ubrala navzdol. Nekaj nad sedlom sva našla zavetrn kotiček, kjer sva prvič danes sedla k počitku, ki je obema dobro del. Tu sva se tudi izdatno podprla, saj je kazalo, da naju v nadaljevanju čakajo veter, megle in oblaki, v takem pa ni, da bi posedal in se razgledoval. Do Končnikovega vrha ni bilo daleč, od tam do Bistriške špice pa tudi ne. Hladno vreme je bilo prijetno za hojo in čeravno sva imela že kar nekaj za seboj, korak ni bil ne krajši, ne počasnejši.
Na Bistriški špici oziroma malce naprej navzdol je bilo tako megleno, da sem misel na to, da bi stopila še na Veško kopo opustil. Nekoč sem tod v megli komaj komaj našel pot nazaj in prav nič si nisem želel podoživeti kaj podobnega. Ko sva prišla iz ruševja v gozd sva si privoščila še en daljši počitek in ko sva stopila na cesto blizu lovske koče, naju je obsijalo toplo sonce, ki naju je prijetno grelo vse do izhodišča.
Čudovita tura je bila, vremenu navkljub. Razgledov nisem pogrešal, saj sem bil tod že precejkrat, vreme je tudi bilo, tako kot vedno je, Veško kopo pa obiščeva nekoč, saj sem dan po turi na spletu našel predlog Jasmine in Vida Pogačnik, ki obeta imeniten sestop iz Veške kope prek Veške planine po lovski poti na Lužo.
=> fotografije Kordeževa glava - Končnikov vrh - Bistriška špica
Ni komentarjev:
Objavite komentar