sreda, 02. januar 2019

Monti Tribil, Claupa, Arvenis in Tamai

Prosinec, torek 1.1.2019

Moji ljubi začetki in konci. O njih sem že večkrat, zato tokrat glede začetka in konca le to, da sva s princesko letos začela tam, kjer sva lani končala. V Karnijskih Alpah. 

V zgodnjem jutru se peljeva na potep, ko mi pozvoni telefon. Ni bil Dedek Mraz, ki se je vračal domov pod Triglav, bilo je pravljično bitje, kakršnega najlažje srečamo v knjigah. Nekaj besed je bilo dovolj, da sva se ob poti poiskala in popila jutranjo kavico, potem pa smo skupaj odpotovali naprej.

Bližje izhodišču smo bili, ožje so postajale ceste, tudi strmejše, in zadnjih nekaj kilometrov do izhodišča je bila cesta široka le nekaj malega več kot avto in zavita kot presta. Tam so nas pričakali vršaci, porasli z visokimi zlatimi travami, nebeško modro nebo in sijaj sijaj sončece, ki nas je potem ves dan prijetno grelo, če se mu le nismo skrili v senco. Mimo nekaj hiš smo se odpravili v breg, pozdravili domačina, potem pa . . . potem pa napisali čudovito pravljico, ki je trajala vse do večera.




Po lepo speljani poti smo se skozi gozd povzpeli do sedla Tribil (sella Tribil), se tam z neimenovanega vršička razgledali, potem pa nadaljevali do vrha Tribila. Nanj ne vodi označena steza in na njem ne stoji križ, kot smo običajno vajeni v tistih krajih, le nekaj kamnov na kupu označuje vrh. S Tribila smo lepo videli nadaljnjo pot, za katero smo se že v avtu in na začetku potepa dogovorili, da bo daljša kot sva jo s princesko nameravala prehoditi sama in da se bomo sproti odločali, kje in po katerih poteh bomo sestopili. Princeska je kot izkušena poznavalka karnijskih vršacev enakopravna popotnica kar se odločitev tiče, zatorej množina. Na Tribilu smo si privezali dušo in spočili tačke pred nadaljnjim gor in dol, za katerega se je videlo, da se ga bo nabralo kar precej, nato pa nadaljevali s potjo.









Mimo planine Claupa smo stopili proti istoimenskemu vrhu, na primernem mestu zapustili označeno pot in se čez drn in strn povzpeli nanj. Tudi na ta vrh ne vodi označena pot, na vrhu pa namesto križa stoji nekakšna antena. Razgledi so bili od tod še imenitnejši kot s Tribila, na vseh straneh sveta so se bleščale gore kot na razstavi. Le navzdol po furlanski nižini je mrč onemogočal lepe razglede.









Po grebenu smo se spustili na markirano pot in se po njej povzpeli na bližnji Arvenis. Princeski sem dejal, da je tod že bila in da ji je pot do bližnjega Tamaia tudi že znana in mislim, da me je razumela. Sestopili smo do sedelca Arvenis (forcella Arvenis) in se od tam povzpeli na še zadnji vrh na naši poti, na Tamai. Na zadnji vrh, do zadnjega vzpona pa je bilo še kar nekaj poti pred nami. S princesko sva ubrala zložnejšo pot z mnogimi okljuki, ona pa bolj neposredno, naravnost navzgor in tik pod vrhom smo se spet srečali in skupaj naredili še tistih nekaj korakov do vrha. Močan veter nas je prepričal, da smo hitro sestopili in si nekaj nižje v zavetrju privoščili še en počitek pred sestopom v dolino. 
















Prijalo je posedati pod toplim soncem in gledati pravkar prehojeno pot. Ker je bila ura že pozna, smo se odločili, da sestopimo po najkrajši poti, čeravno sva imela čelne svetilke s seboj in četudi so bila pota takšna, da bi jih zmogli v temi. Po pešpoti smo sestopili v smeri planine Malga Arvenis alta, blizu nje stopili na cesto in šli po njej do razcepa v bližini planine Malga Arvenutis, kjer smo se usmerili levo navzgor in kar hitro zmogli do že znane poti na planini Claupa. Do sedla Tribil ni bilo daleč, od tam do avta v Val di Lauco pa prav tako ne.









Dan je počasi ugašal ves čas sestopa, ugasnil pa tik zatem, ko smo se odpeljali v dolino. V nižje ležečem Laucu sva si privoščila kavico, potem pa smo odrajžali domov.

-> fotografije Monti Tribil, Claupa, Arvenis in Tamai

Ni komentarjev:

Objavite komentar