Nazaj sva morala, da sva lahko začela. Po cesti, po kateri sva se pripeljala iz Žabnic, sva se vrnila do mostu in tam stopila na mulatjero, katere začetek je skromno označen.
Pet stopinj pod ničlo in led na cesti in ob njej sta postala spomin že po drugem okljuku, saj sva tam stopila na sonce, ki naju je prijetno grelo vse do gozdarske koče Capanna Cima Muli. Do tam sva srečala nekaj gamsov, ki so naju, odeti v temna, skoraj črna oblačila, pozorno spremljali iz varne razdalje. Še posebej zanimivo srečanje je bilo s prvim, katerega sva presenetila za ovinkom. Če bi stegnil roko, v kateri sem imel pohodno palico, bi se ga zagotovo dotaknil. Tako gams kot princeska sta migala s smrčki in ovohavala neznane jima vonjave, potem pa se je domačin počasi umaknil malce nad pot in naju spustil naprej. Ker pri koči ni pihalo sva sedla na klopco, s katere sva imela imeniten razgled na Julijske vršace in si privezala dušo.
Če sva do planine komaj kje stopila na sneg, je bila pot naprej pod snegom. Po stari gazi sva nadaljevala navkreber in ko se je pot položila, sem začel oprezati, kje bi se bilo najbolje odpraviti na Mulejev vrh. Ko sem skoraj že zagazil v celec, sem malce naprej opazil staro, komaj vidno sled. Po njej sva se povzpela na bližnji vrh, od koder sva imela razgled samo v smeri Zahomca. Malce sem pogledal ali bi se dalo nadaljevati kar po grebenu naprej, navzdol, ker pa ni bilo videti nobene gazi in ker se mi je vdiralo tudi do kolen, sva se do markirane poti vrnila po isti poti. Nadaljevanje pod vršna pobočja Zahomca je potekalo v senci, kjer je bilo precej hladno, ko pa sva se lotila zadnjega vzpona, naju je sonce spet prijetno grelo. Na vrhu me je presenetil sneg na avstrijski strani. Bilo ga je veliko, vse od vrha do Zahomske planine in na pobočjih okoli nje. Ojstrnik, Kok in Lepi Vršič so bili skoraj kopni, pod nama pa prava snežna pravljica.
Po pričakovanju je bilo na vrhu hladno, tudi vetra je bilo nekaj, zato sva hitro sestopila. Kar strmo pobočje proti planini je ponujalo dve možnosti sestopa. Po shojeni gazi, ki je bila poledenela, ali po celcu, kjer se je vdiralo tudi do kolen. Nadel sem si derezice in sestopil po poti, saj mi ni bilo do gaženja, zna biti, da tudi zato, ker so gamaše spet ostale doma. Blizu planine sem videl, da pešpot proti Vrtinjlogarskemu grabnu ni shojena, zato sva se sestopa lotila po cesti. Stara gaz je pomagala, da se nama ni vdiralo, zato sva jo hitro drobila v dolino.
Vrtinjlogarski graben me je očaral kot vedno in upam da prihaja čas, da obiščem Vršič, kot je Zahomec poimenoval Luka Kravina (klik), tudi na smučeh.
-> fotografije Mulejev vrh in Zahomec - Cima Muli e Monte Acomizza
Ni komentarjev:
Objavite komentar