Že nekajkrat smo se dolgo dogovarjali, preden se nismo nič dogovorili. Tokrat je bilo dogovarjanje kratko in uspešno. Začeli smo s kavico in se nato odpeljali v Srednji vrh, kjer smo prešerne volje vzeli pot pod noge.
Asfalt do Jureža nam je bil odveč, zato nismo hiteli, nad kmetijo pa smo nadaljevali podobno zložno, saj je bila pešpot sila strma. Da se počasi daleč pride, drži, saj smo tudi mi počasi prišli do ceste, nato do planine in na koncu do vrha. Ko smo prišli nad gozdno mejo, je pričelo pihati in postalo je presneto hladno. Vse je kazalo na to, da zgoraj ne bomo dolgo posedali, a se je veter umiril in počitek na zaplati suhih trav, ki smo jo našli tik pod vrhom, je bil nadvse prijeten.
Do ceste smo sestopili po bližnjici skozi gozd, od tam pa po taisti poti kot zjutraj do avta.
Dan smo zaključili tako kot smo ga začeli. S kavico, ob kateri smo se še posladkali, potem pa prešerne volje odpotovali domov.
-> fotografije Vošca
Ni komentarjev:
Objavite komentar