Čas, v katerem bivam, si ne znam prestavljati brez gora in knjig. Veliko drugega je še, ki zapolnjuje čas, a bi brez tega in/ali onega zlahka zmogel, brez gora in knjig pač ne. Oni dan sem prebral misel, ki pravi: "Naše življenje je sestavljeno iz spominov in želja. Spomini so tisto, kar smo že, želje pa tisto, kar še bomo." O sedaj, o točno tem trenutku, niti besede. Zna biti, da zato, ker je prvega pol sedaj v enem in istem trenutku že spomin, drugega pol pa še želja. Z obojim, s spomini in željami, je podobno kot z gorami in s knjigami, saj tudi brez njih ne gre. In ko takole razmišljam in pustim mislim prosto pot, pogosto ugotavljam, da je življenje tako preprosto, da ga, zamotanega kot zna biti, včasih komaj zmorem.
Upal sem, da bom to zimo obiskal Sauris in gore nad njim s smučmi, saj imam tod nekaj lepih turnih smukov za bregom. Snega pa ni in ni in danes so bile med turo še gamaše skoraj odveč. Skoraj! Ker se končuje šele prvi mesec v letu, smuča pa se pogosto do pozne pomladi, koruze še nisem vrgel v smuči. Upanja na obilno snežno odejo je še veliko, potrpljenja pa vsak dan manj. No, vsaj vsak teden manj . . .
Obetali so zelo mrzlo jutro, zato sva se zdoma odpravila nekaj kasneje kot običajno. Naj jutranja zmrzal popusti, sva si rekla, tura je dovolj kratka, da naju noč ne bo lovila.Tudi oblačil sva imela s seboj nekaj več, saj ne gre, da bi se tresel zaradi mraza med turo. Zgodaj zjutraj je bilo doma sedem stopinj pod ničlo, najnižja temperatura med potjo je bila enajst stopinj minusa, pot pod noge pa sva vzela pri minus petih.
Začetek poti je bil obsijan s soncem in pot sama sila strma, zato nama je bilo kmalu prej prevroče kot prehladno. Na mojo željo sva začela počasneje kot običajno. Po kake pol ure ogrevanja je tudi moj korak stekel kot se spodobi in princeska je lahko potegnila v breg kakor hitro je želela, saj sem uvidel, da ji bom brez težav sledil. Do sedla Festons sva uživala v soncu in brezvetrju, tam pa je začelo pihati in oba sva se topleje odela.
Oberkofla sva se lotila kar po grebenu, saj snega ni bilo toliko, da bi nama delal težave. Že res, da naju je čakalo kar nekaj gor in dol in dol in gor, a si zaradi tega nisva kaj dosti belila glave, saj sva tega vajena. Del poti od sedla proti vrhu smo prehodili (skoraj) skupaj s skupino laških gornic in gornikov, pet sva jih naštela, s katerimi smo tudi pokramljali o gorah pri njih in pri nas. Oni radi obiščejo naše gore in se vesele letošnjega prvega obiska Triglava, midva s taco pa se rada potepava pri njih. Kmalu po tem klepetu sva s princesko pohitela naprej, sva pač raje sama in se tudi raje sama med seboj o čem pomeniva. Pot po grebenu je bila sila zanimiva, saj je bilo ponekod videti, kot da bi nekdo potegnil črto med kopnim in snegom. Če sva stopila korak ali dva na vzhodno stran, se nama je udrlo tudi do kolen, če pa sva stopila na zahodno stran, sva hodila po suhih travah. Čudna so pota narave oziroma nje delo. Ko sva še zadnjič stopila strmeje v breg, sva končno stala vrh Oberkofla. Nič ni zgoraj, ne možica, ne križa, vse okoliške vzpetinice vidiš pod seboj, kar neizpodbitno pomeni, da višje ne gre.
Željo po krajšem počitku na vrhu, kjer bi se dalo posedeti tako na suhih travah kot na snegu, je pregnal močan veter, ki nama je večji del vzpona prizanašal. Ko sem z vrha gledal na vzhodna pobočja pod nama, po katerih sem si zamislil povratek oziroma sestop, sem videl, da so večji del v senci. Nič kaj dosti nisem premišljeval, kaj nama je storiti. Nadaljevala sva naprej po grebenu, se povzpela še na nekaj vzpetinic, potem pa na primernem mestu po sila strmih travah sestopila na zahodno, sončno stran. Previdno sva jo drobila navzdol, pazeč na vsak korak, saj je na suhih travah pošastno drselo, zmrznjena zemlja pa ni dopuščala, da bi vanjo vtisnil stopinjo. Vajena tudi česa nadležnejšega sva strmino zmogla hitro in ko sva stopila na pot, ki povezuje sedli Rioda in Festons, končno sedla k zasluženemu počitku. Bilo je skoraj kot spomladi, prijetno toplo, brezvetrje in seveda imenitno razgledno.
Med počitkom sem videl, da se je tudi skupina, s katero smo se srečali med vzponom, premislila in da sestopa po poti vzpona. Nekaj nižje smo se spet srečali, saj sva s princesko kmalu nadaljevala s sestopom. Ko smo se pozdravili, so z roko pokazali na pobočje, po katerem sva sestopila in nekaj povedali. Od povedanega sem razumel samo "mamma mia", zato sem sklepal, da jim tisto pobočje ni všeč in so zato raje sestopili po taisti poti, po kateri so šli navzgor. Zaželeli smo si lep dan in po nekaj ovinkih, med katerimi je bila kar dolga pot, sva s princesko zašpilila klobaso. Stopila sva na že znano nama pot, od koder ni bilo daleč do avta v zgornjem Saurisu. Vreme nama je bilo naklonjeno, saj sva vse do tam uživala v prijetno toplem soncu.
Prmejduš, sem si dejal, naslednjič pa res s smučmi, potem pa sva odpotovala domov.
-> fotografije Monte Oberkofel
Ni komentarjev:
Objavite komentar