Poklical sem v Winklerner Hütte in se pozanimal kakšne so snežne razmere, tudi kako je s cesto do izhodišča in kot običajno prebral kar nekaj vremenskih napovedi. Če sem lani pod kočo lomastil po svoje in mi jo je nad kočo zagodla megla sem tokrat želel, da bo vse tako kot mora biti. In dejansko je bilo lepo, lepše bi bilo skoraj greh želeti. Malenkosti kot so prazna baterija fotoaparata, novi smučarski čevlji, ki se še niso oblikovali po nogi (in obratno) ter sila počasen vzpon zadnjih nekaj sto metrov do vrha, ker sem pozabil na večerjo in zajtrk, se hitro pozabijo, imenitna družba, razgleden hrib in nadvse solidne snežne razmere pa za vse večne čase ostanejo lep spomin.
Pot do izhodišča ni bila kratka, saj sva morala po treh dolinah in prek treh prelazov. Zato sva med potjo popila dve kavici in prišla tja ravno ob pravem času, da sva parkirala na enem od zadnjih parkirnih mest. Po zasneženi cesti sva stopila do prvega ovinka in tam nadaljevala po mestoma precej strmi bližnjici v gozd. Ko sva višje spet stopila na cesto, sva kar po njej nadaljevala proti koči.
Čeravno sem bil tod v tretje, sem se ne enkrat zmotil, ko sem mislil, da bo za naslednjim ovinkom že parkirišče, kamor se poleti pripelješ. Kar nekaj ovinkov kasneje kot sem predvideval, sva do tja tudi dejansko zmogla in kmalu zatem prišla tudi do koče. Kaj me je zmotilo za parkiriščem ne vem, a tokrat sem prvič prišel do koče od spodaj gor in malce nazaj, namesto od zgoraj dol in malce naprej.
Pri koči sva počila in se odžejala, potem pa nadaljevala navkreber. Običajno jem, ko sem lačen in ker pri koči nisem bil, nisem nič prigriznil. Nadaljevanje je bilo vse težje, korak ni in ni hotel steči kot se spodobi in ko sva prišla na vršno pobočje, nekako na pol poti od koče do vrha, se mi je ustavilo. Ni mi kazalo drugega kot da si privoščim še en počitek, med katerim sem se najedel, in nadaljevanje je bilo bistveno lažje. Samo lažje, hitrejše prav nič. Po svoje kar prav, saj sta se kmalu za tem, ko sva zmogla do vrha, še zadnja dva odsmučala v dolino in je bil vrh krajši čas samo najin. V tem času se je skoraj popolnoma zjasnilo, malce kasneje kot so napovedi obetale.
Počasi sva se pripravila na spust in po prvih nekaj zavojih sem vedel, da se bom moral kar potruditi, saj utrujenost ni hotela popustiti, pa tudi čevlji oziroma tiščanje so nekaj dodali k temu. Navkljub nešteto podpisom na snežni odeji sva sem ter tja le našla nepopisano belino in se vanjo podpisala še midva. Ko sva prismučala nad kočo sem predlagal, da nadaljujeva v isti smeri in se kasneje usmeriva proti izhodišču. Češ, jaz sem tretjič tukaj . . . Oh, da bi bil tiho in sledil smučinam mimo koče. Ko sva prismučala do razpotja, ki ni bilo najbližje, sem uvidel, da smučava proti sedlu oziroma cestnemu prelazu Iselsberg Pass, po poti, ki sem jo nekoč prehodil v kopnem. Kar peš, noseč smuči, sva se vrnila nad kočo in odsmučala v dolino po pravi poti oziroma smeri. Do izhodišča sva kar nekajkrat krajšala ovinke s smučanjem po bolj ali manj redkem gozdu in čisto na koncu tudi po posekah, za katere sem vedel, da vodijo v pravo smer, saj sem se po njih klatil lani, ko sem se izgubljal navzgor grede.
Ko sva se vrnila k avtu so bile malenkosti, ki so mi grenile dan, mimogrede pozabljene. Konec koncev sva stala vrh gore in smučala z nje in tudi vreme in sneg sta bila prima. V dolini sva našla lokal, kakršnih pri nas ni več, in tam ob klepetu in pijači pritisnila piko na imeniten turnosmučarski dan.
-> fotografije Strasskopf
Ni komentarjev:
Objavite komentar