Kar daleč sva odpotovala, da sva se zmogla povzpeti na dokaj nezahteven in ne ravno visok hrib. Ne prvič tako in zagotovo ne zadnjič, če mi le ni usojeno drugače.
Skozi Maniago in Montereale Valcellina sva odpotovala v Barcis, od koder sva imela samo še tri kilometre do izhodišča v Arcoli. Po glavni cesti sva se sprehodila do odcepa gozdne ceste v dolino Prescudin in tam začela s potepom.
Ko sva na koncu ceste prišla do zaselka Prescudin (poimenovanem po rečici, ki teče po istoimenski dolini), sva pri Villa Emma zavila levo na pešpot, ki pa ni bila shojena. Pomrznjen sneg je držal ne samo mojo, temveč tudi princeskino težo, zato s hojo nisva imela težav. Ko sva višje stopila preko v led okovanega potoka Tasseit, sva prišla na sonce, ki naju je prijetno pogrelo. Nadaljnja pot do vrha je bila skoraj ves čas kopna, le v osojah se je še našlo nekaj snega. Skozi gole krošnje dreves so se že videli vrhovi okoliških gora in ni trajalo dolgo časa, da sva uzrla tudi vrh najinega hriba.
Po zložni poti sva morala še nekajkrat sem ter tja, da sva prišla do grebena, potem še nekaj malega po njem in že sva bila na vrhu. Meter ali dva pod njim sva našla veliko zaplato suhih trav, kjer sva si privoščila daljši počitek. Razgledi na gorsko verigo, v kateri so med drugim Monte Messer, Monte Antander, Monte Venal in Crep Nudo, so bili čudoviti; ne samo jaz, tudi princeska jih je z zanimanjem občudovala.
Provianta sva imela precej s seboj, zato sva si med počitkom temeljito privezala dušo. Med razmišljanji o vsem mogočem sem se spomnil na luno, katero sem gledal med vožnjo do izhodišča. Na to, da vedno vidimo samo eno in isto stran lune, druge nikoli. In sem pomislil na to, kako bi bilo, če bi neko goro lahko videli samo z ene strani. Ne glede, od kod bi jo gledali, vedno bi videli samo eno in isto stran in nikoli ne bi vedeli, kako je videti na drugi strani. Nisem razmislil do konca, priznam, prej sva se odpravila nazaj dol.
Sestop je bil čisto nekaj drugega kot vzpon, saj je sonce posijalo v dolino. Sneg je popustil in zgoraj sva gazila do gležnjev, princeska nekaj manj, nižje pa čofotala po brozgi ob cesti, saj je toplota načela led in so po njej tekli potočki. Spodaj pri mostu sva še enkrat malce posedela, nato zmogla še tisto nekaj malega do avta, potem pa naju je čakala samo še pot domov.
Vračala sva se skozi Aviano in Pordenone, da sem si lahko ogledal kje vodijo ceste proti krajem in goram, ki jih želim nekega dne obiskati.
-> fotografije Monte Medol
Ni komentarjev:
Objavite komentar