Kar nekaj turnih smukov sem si obetal to zimo v Karnijskih Alpah, na laški strani seveda, a tam sneg kar ni in ni hotel zapasti. Šele zadnje sneženje je občutneje pobelilo gore, ki so bile pred tem vse do dva tisoč metrov višine skoraj kopne, in prišel je čas, da se odpravim pogledat kakšne so snežne razmere od blizu.
Četrt čez osmo sem v Paluzzi zavil proti Ligosollu in nekaj nad njim pri gostišču, kjer so me naučili kako se reče maček po italijansko, proti Valdaierju. Ker je bilo parkirišče prazno, sem lahko parkiral čisto ob 'smučišču', tako da sem na koncu dejansko prismučal do avta.
Začel sem počasi, saj je bil sneg pomrznjen in smučina poledenela, jaz pa len, zato se mi ni ljubilo namestiti srenačev. Raje sem zložno drsal navkreber ob robu, po celem snegu, kjer so psi našli dovolj oprijema. Ko sem prišel iz gozda sem videl, da na pobočju pod Val di Legnanom grmičevje ponekod že kuka skozi skromno snežno odejo. Pri kontejnerju z antenami sem se razgledal in odžejal, bilo je že kar toplo, potem pa nadaljeval proti Nedisu.
Tudi tod je bila snežna odeja še trda, pomrznjena, pobočje pa dovolj široko, da sem lahko šel tam, kjer mi je manj spodrsavalo. Kasneje, vrh Dimona, sem se spomnil, da sem lani turo opravil s srenači ves čas vzpona, čemu sem jih tokrat nosil in se mi jih ni ljubilo namestiti, pa nisem domislil. Vzpon mi je šel dobro izpod nog in kmalu sem ugledal vrh Nedisa, katerega obisk sem prihranil za potem, saj sem že prej zavil desno in se usmeril proti Dimonu. Spust do sedelca pod njim sem opravil kar s psi na smučeh, tam pa nisem nadaljeval desno navzgor, kamor so vodile smučine, temveč sem nadaljeval naravnost po položni dolinici, ki me je pripeljala na jugozahodni greben, po katerem sem se povzpel na Dimon. Dve vzpetinici naprej od glavnega vrha sem videl veliko kopnino, zato sem se pomujal do tja in si tam privoščil počitek. Tako kot lani je bil tudi tokrat vrh samo moj, zato je bil počitek temu primerno dolg. Pogled na okoliške gore je potrdil moje domneve, da na nekaj želenih tur ne gre računati, saj se sneg začne previsoko in ga je višje premalo. Recimo raje, da še ne gre računati, saj upam, da zima še ni rekla zadnje. Vsaj v gorah ne.
Razgledi z vrha so bili božanski, tako kot dan, ki sem ga živel tistega dne. Redki so taki trenutki, preredki, ko sta duša in telo v takem sozvočju in ti je pri srcu tako lepo.
Skomine po Paularu so me minile med vzponom na Dimon, saj je sonce vse močneje grelo in snežna odeja je hitro popuščala pod njegovo toploto. Četrt do enajstih je pokazala ura, ko sem odsmučal v dolino. Prvih nekaj zavojev je bilo previdnih, tipajočih, potem pa so zavore popustile in hitro, prehitro sem bil spodaj na sedlu. Smuči sem si dal na rame in se kar peš povzpel na Nedis, tam na kratko poklepetal s starejšim možem, ki je z druge strani prišel na vrh istočasno kot jaz, potem pa je sledil grande finale. Sneg je popustil za prst in smuka ne bi mogla biti boljša. Na dveh, treh mestih, ki sem si jih zapomnil med vzponom, sem popazil na skale, ki so molele iz snega, pod Val di Legnanom pa prečil do pobočja, ki sem ga izbral med potjo navzgor in po njem odsmučal do gozdne meje. V gozdu sneg še ni odjenjal, zato sem tisto nekaj malega do avta odsmučal počasi in previdno in ko sem meter ali dva od avta stopil s smuči se mi je zdelo, kot da sem stopil v pomlad. Takih temperatur sem namreč vajen marca ali kasneje in ne sredi februarja.
Imeniten dan je bil in izvrstna smuka, kateri so šteti dnevi, če se bo toplo vreme nadaljevalo. Da sem smučal urno, ne samo turno, pa je pokazala ura, ki je ob povratku v Paluzzi pokazala četrt čez dvanajsto.
-> fotografije Nedis in Dimon - turni smuk
Ni komentarjev:
Objavite komentar