Lipnik in Kavčič

Svečan, nedelja 17.2.2019

Podobno kot minuli konec tedna sem tudi tokrat en dan namenil turni smuki in enega potepanju s princesko. Spet sva odpravila proti morju, le da sva ga tokrat gledala bolj od daleč kot zadnjič.

Do bivše železniške postaje sva šla počasi, kot da se nama ne ljubi kaj dosti. Nenavadno toplo jutro je bilo krivo, da sva sopla skoraj kot v poletni vročini, zato sva si prvi krajši počitek privoščila že na razgledišču nad vasjo.

Nadaljevanje je bilo lažje, saj nama je pijača dobro dela, in kmalu sva prišla iz gozda na travnik, od koder se je že videl križ vrh Lipnika. Potepanje po vrhovih nad Zazidom najraje zastavim tako, da grem prvo na Lipnik in od tam na Kavčič, nadaljevanje pa je odvisno od vremena, volje, počutja in kdo bi še vedel česa. Včasih dolžino poti oziroma število vrhov prepustim trenutnemu navdihu, spet drugič se že prej odločim kje me bo pot vodila. Danes je bilo spet drugič, saj sva se namenila samo na Lipnik in Kavčič. Na koncu travnika sva spet stopila v gozd, skozi katerega sva prišla na vršna pobočja. Pogled proti Kavčiču in Žbevnici nama je razodel, da jih je na prvem kar nekaj, zato sva se za daljši počitek in malico odločila na Lipniku, do kamor nisva imela več daleč. Sedla (jaz) oziroma legla (princeska) sva na mehke suhe trave in si privezala dušo. 

Tako kot včeraj vrh Dimona je tudi tod prijala samota, v kateri je tako prijetno ždeti in ne početi ničesar. Le misli meljejo in meljejo in zlepa ne premeljejo vsega ...

Med razgledovanjem sem zrl tudi proti morju, po katerem so se ljudje včasih najpogosteje odpravili v svet. Ko je bilo potovanje res potovanje in je trajalo nekaj dni, tudi tednov, da si priplul na drugi konec sveta. Med razgledovanjem sem se spomnil besed Ivane Kobilce, ki sem jih prebral med ogledom njene razstave in pravijo takole: "Vse sem hotela videti na svetu in pogledati za vsako zaveso, vedno me je gnalo naprej. In danes mi ni žal. Videla sem svet in življenje; bilo je lepo in polno solnca. Ni mi žal." Čudovite besede oziroma misli, katerih si jih podobnih želim tudi jaz, ko bom enkrat tako daleč ... 

Ko je bilo poskrbljeno tako za dušo kot telo sva nadaljevala s potepom. Do Kavčiča ni bilo ne daleč, ne visoko, zato sva kmalu zmogla še nanj. Počitka tod nisva potrebovala, dovolj je bilo nekaj razgledovanja in že sva nadaljevala potep, ki je že postal sestop. Po kolovozu sva se sprehodila pod Golič in še malce naprej, nato pa čez drn in strn prečila levo proti gozdu, kjer sva stopila na neoznačeno stezo, po kateri sva se vrnila v Zazid.

Domov sva se vrnila po drugi poti in sicer skozi Movraž in Kubed. Tudi tam blizu naju čaka nekaj potepov, ki se jih nadejava spomladi in potrebno je bilo pogledati kje so izhodišča zanje.

-> fotografije Lipnik in Kavčič