Kobilja glava in Jalovnik

Vsak človek je zase svet,

čuden, svetal in lep

kot zvezda na nebu . ..

Vsak tiho zori,

počasi in z leti,

a kamor že greš, vse poti

je treba na novo začeti.

( Tone Pavček )

Najina jutra so samo najina.

Tako sem zaspana . . .

Kaj si rekel ? Hribi ? Greva v hribe ?!

Sobotno pot sva začela na novo, kot se spodobi, ko se je jutro prevesilo v dopoldan. Pot naju je vodila na Tolminsko.

Do planine Stador, kjer sva začela s potepom, sva potrebovala skoraj poltretjo uro. Po Selški dolini in skozi Baško grapo pač ne gre hitreje.  Zadnjih nekaj kilometrov je cestica ozka, zelo ozka. Nekako bolj za tri krave v širino, kot pa za avto, kaj šele dva.

Nekaj je moralo biti tam, na planini in hribu. Princeski se je dogajalo kot že dolgo ne in prav potruditi sem se moral, da sem držal njen korak.

Nižje sva hodila po visokih suhih travah in višje po zaplatah snega. Sonce sva samo slutila, ker se je sramežljivo skrivalo za oblaki in veter je sem ter tja pokazal, da zna biti močan.

Malce pod vrhom Kobilje glave sva naletela na mlakužo, ki je bila še malo pokrita s snegom in ledom. Kar verjeti nisem mogel, ko sem v njej videl žabice, veliko žabic. Princeska bi skoraj zaplavala, tako so ji bile zanimive..

Do vrha potem ni bilo daleč in ker sva videla, da je Jalovnik na dosegu roke, sva se sprehodila še nanj. Sneg, kar sva ga našla, nama je bil bolj v veselje kot v nadlego in z veseljem sva se dričala po njem.

Ko sva se vračala v dolino, po taisti ozki cestici, sva bila vesela, da nisva srečala treh krav.  Toliko bolj, ker tudi avta ni bilo nobenega.

Cel dan sva bila sama, tako sama, kot že dolgo ne.  

=> fotografije Kobilja glava in Jalovnik