nedelja, 14. april 2013

Zaklad na Sabotinu


Življenje bo šlo tako naprej, dokler bo šlo.
A meni vse bolj daljno postaja.
Minevam. Nad mano modro nebo
modro sije. In traja.
 ( Ervin Fritz )

V četrtek sva šla na kepico sladoleda. In za povrh še na sprehod ob reki in na grad. Širiti obzorja, kajti razgled zgoraj je imeniten.  Upajoč, da se mi utrne ideja, kam konec tedna tačke sprehajati. Ni se mi utrnilo . . .

V petek sva domače okolje raziskovala, proti večeru. Upajoč, da se mi utrne ideja, kam konec tedna tačke sprehajati. Ni se mi utrnilo . . .

Ta isti petek, bilo je pozno zvečer, morebiti že zgodaj ponoči, pa sporočilce o zakladu na Sabotinu.


Začelo pa se je, približno rečeno,  s kužki in s Zadnjico.

Ponoči je deževalo. Močno deževalo. In pihalo in grmelo. Zgodaj zjutraj je deževalo in kasneje, tudi še zjutraj, je še vedno deževalo. Proti koncu dopoldneva je prenehalo deževati.

S princesko sva, drugega nama ni preostalo, na pot odrinila popoldan. Kot po navadi, je bila vožnja tja in kasneje sem, to je nazaj, potovanje. Midva se na izlete in ture ne voziva, temveč potujeva. Baje je bolj imenitno.

Solkan je lepo mestece, zato sem vozilo parkiral v samem centru, namesto pod mostom, da sva se lahko s princesko pred in po turi še malce sprehodila.


Za vzpon sva si izbrala severno pot mimo kavern, nad kavernami sva se odločila malce spočiti pri koči, nato pa sva nadaljevala na vrh  in naprej do cerkvice Sv. Valentina. Pravzaprav do tistega, kar je od cerkvice ostalo in to kar je ostalo, je prav lepo za pogledati. Še bolj za posedeti in počiti.



Nedaleč stran od cerkvice, ne smem izdati točnega kraja, pa naju je čakal zaklad. Ravnal(a) sem, sva se po navodilih in glej ga zlomka, zaklad je res bil tam. In to kakšen . . .
Vesela, srečna, presenečena . . . 




Že res, da prav iz vsake ture, naj si bo grič, hrib ali gora, vedno prinesem doživetja, ki razvajajo srce in dušo. In je tudi res, da nikoli, prav zares nikoli in nikjer, še nisem ne iskal ne našel zaklada.
Princeska je namigovala na prijazne škratke, jaz sem bolj ugibal o dobri vili.

Razgledi so bili krasni, vreme pa se je višje po soški dolini navzgor opazno slabšalo in tudi grmenje se je slišalo vsake toliko časa.



Sestopila sva po južni strani in prvič letos nama je bilo s časa na čas malce vroče. Oziroma precej toplo. Spodaj, kje točno bi težko povedal, pa sem skrenil malce po svoje. Pot je bila lepa, markacija se je tudi našla sem ter tja in midva sva se vesela in zadovoljna vračala v Solkan.  
In prideva v vas, kjer je vse pisalo po italijansko in tudi govorili so tako. Tam ustavim avto in povprašam za pot,  nakar prijazna gospa preseli svojega psa iz prtljažnika na zadnje sedeže, moja princeska gre v prtljažnik in jaz na prednji sedež. Nato naju zapelje po slabšem makadamu nekaj kilometrov v najini smeri, kjer nama pri neki kmetiji pokaže pravo pot, po kateri sva v slabe pol ure prišla nazaj v Solkan. Ja, res se nama je dogajalo.


Pozno ponoči, domov sva se namreč vrnila pozno zvečer, sva še kar razmišljala, ali je vse skupaj res ali se nama je samo sanjalo . . . . 

1 komentar:

  1. Pozdravljena!
    Dež je imel svojo pot, in vidva svojo. Dan je bil vajin. Zadnja fotografija, a greva že domov, mi je najbolj prisrčna.
    Lepo se imejta. Vesna

    OdgovoriIzbriši