Življenje bo šlo tako naprej, dokler bo šlo.
A meni vse bolj daljno postaja.
Minevam. Nad mano modro nebo
modro sije. In traja.
( Ervin Fritz )
V četrtek sva šla na kepico
sladoleda. In za povrh še na sprehod ob reki in na grad. Širiti obzorja, kajti
razgled zgoraj je imeniten. Upajoč, da
se mi utrne ideja, kam konec tedna tačke sprehajati. Ni se mi utrnilo . . .
V petek sva domače okolje
raziskovala, proti večeru. Upajoč, da se mi utrne ideja, kam konec tedna tačke
sprehajati. Ni se mi utrnilo . . .
Ta isti petek, bilo je pozno
zvečer, morebiti že zgodaj ponoči, pa sporočilce o zakladu na Sabotinu.
Začelo pa se je, približno
rečeno, s kužki in s Zadnjico.
Ponoči je deževalo. Močno
deževalo. In pihalo in grmelo. Zgodaj zjutraj je deževalo in kasneje, tudi še
zjutraj, je še vedno deževalo. Proti koncu dopoldneva je prenehalo deževati.
S princesko sva, drugega nama
ni preostalo, na pot odrinila popoldan. Kot po navadi, je bila vožnja tja in
kasneje sem, to je nazaj, potovanje. Midva se na izlete in ture ne voziva,
temveč potujeva. Baje je bolj imenitno.
Solkan je lepo mestece, zato
sem vozilo parkiral v samem centru, namesto pod mostom, da sva se lahko s
princesko pred in po turi še malce sprehodila.
Za vzpon sva si izbrala
severno pot mimo kavern, nad kavernami sva se odločila malce spočiti pri koči,
nato pa sva nadaljevala na vrh in naprej
do cerkvice Sv. Valentina. Pravzaprav do tistega, kar je od cerkvice ostalo in
to kar je ostalo, je prav lepo za pogledati. Še bolj za posedeti in počiti.
Nedaleč stran od cerkvice, ne
smem izdati točnega kraja, pa naju je čakal zaklad. Ravnal(a) sem, sva se po
navodilih in glej ga zlomka, zaklad je res bil tam. In to kakšen . . .
Vesela, srečna, presenečena . . .
Že res, da prav iz vsake ture,
naj si bo grič, hrib ali gora, vedno prinesem doživetja, ki razvajajo srce in
dušo. In je tudi res, da nikoli, prav zares nikoli in nikjer, še nisem ne iskal
ne našel zaklada.
Princeska je namigovala na
prijazne škratke, jaz sem bolj ugibal o dobri vili.
Razgledi so bili krasni, vreme pa se je višje po soški dolini navzgor opazno slabšalo in tudi grmenje se je slišalo vsake toliko časa.
Sestopila sva po južni strani
in prvič letos nama je bilo s časa na čas malce vroče. Oziroma precej toplo.
Spodaj, kje točno bi težko povedal, pa sem skrenil malce po svoje. Pot je bila
lepa, markacija se je tudi našla sem ter tja in midva sva se vesela in
zadovoljna vračala v Solkan.
In prideva v vas, kjer je vse
pisalo po italijansko in tudi govorili so tako. Tam ustavim avto in povprašam
za pot, nakar prijazna gospa preseli
svojega psa iz prtljažnika na zadnje sedeže, moja princeska gre v prtljažnik in
jaz na prednji sedež. Nato naju zapelje po slabšem makadamu nekaj kilometrov v
najini smeri, kjer nama pri neki kmetiji pokaže pravo pot, po kateri sva v
slabe pol ure prišla nazaj v Solkan. Ja, res se nama je dogajalo.
Pozno ponoči, domov sva se
namreč vrnila pozno zvečer, sva še kar razmišljala, ali je vse skupaj res ali
se nama je samo sanjalo . . . .
Pozdravljena!
OdgovoriIzbrišiDež je imel svojo pot, in vidva svojo. Dan je bil vajin. Zadnja fotografija, a greva že domov, mi je najbolj prisrčna.
Lepo se imejta. Vesna